• RIKO's HOTPOT
• Enriko Tot

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 marec 2025

V mobilni restavraciji ohranja tradicijo, vključuje pa tudi novosti
Kombinira klasične in sodobne okuse – Potuje po Sloveniji, kmalu še na stalni lokaciji v Lendavi

Enriko Tot iz Doline pri Lendavi je od malih nog navdušen nad kuhanjem in vrtenjem kuhalnice. »K temu me je spodbudila pokojna babica, s katero sem večino časa živel v Genterovcih. Kuhala je za nas in ni mi preostalo drugega, kot da ji pomagam. Postalo mi je zanimivo in naučil sem se veliko stvari. Nekaj njenih receptov sem si tudi zapisal,« je začel pripovedovati. Pozneje se je vpisal na Dvojezično srednjo šolo Lendava smer gastronom hotelir, po šolanju zamenjal več služb v gostinstvu, skozi misli pa so mu vedno švigale ideje, da bi nekoč imel nekaj svojega. Želja se mu je uresničila pred nekaj meseci, ko si je omislil mobilno restavracijo oziroma tako imenovani foodtruck, v katerem ponuja različne jedi. Prvi delovni dan je imel 13. septembra lani, ko je po njegovih besedah zelo deževalo, vztrajal je do decembra, novo sezono pa je začel februarja.

Odločil se je, da bo stranke razvajal s tradicionalnimi jedmi in kulinariko, ki je značilna za druge evropske ali svetovne države. Pravi, da se pri kuhanju rad igra z okusi in sestavinami. »Po eni strani želim ohranjati to, kar že imamo, po drugi strani pa biti sodoben, moderen. Večina ljudi, sploh starejši, imajo raje klasične, poznane jedi. Starejšemu gospodu ali gospe ne moreš ponuditi azijske hrane. Lahko mu razlagaš, kako je dobro, ampak na koncu bo dejal, dajte mi raje zrezek,« opiše. Drugače pa je pri mladih, ki bolj z veseljem poskušajo novosti.

Njegova mobilna restavracija se imenuje Riko's Hotpot, Riko je namreč njegov vzdevek. Poskusili boste lahko različne jedi, od enolončnic, kot sta bograč in čili z mesom, do langašev, burgerjev, vrepov, hot dogov ... »Langaš delam po babičinem receptu, testo pripravljam iz krompirja,« je dejal in dodal, da pa nadeve oziroma premaze rad posodablja. V letošnji sezoni je pripravil tudi čili z mesom in tofujem, sodeč po dobrih odzivih se bo to na meniju znašlo še kdaj. Povedal je tudi, da je trenutno marsikje po svetu uspešnica tako imenovani smash burger, zato ga je tudi on dal v ponudbo. Pojasni, da ta nastane tako, da namesto oblikovane pleskavice mleto meso oblikuješ na žaru, tako da ga stisneš s posebnim kuharskim pripomočkom. Ni pozabil niti na vegetarijance in vegane. Nekaj jedi zanje že pripravlja, v načrtih pa jih ima še več. Dejal je še, da jedi, ki potrebujejo daljši čas kuhanja, sploh tiste na žlico, pripravi pred odhodom na mesto prodaje, preostale pa pripravi ob naročilu.

Stranke iz različnih generacij

Sprva je mobilna restavracija, ki jo je prilagodil svojim željam in potrebam, stala v Petišovcih, ob stezi Lindauring, zatem se je Tot odločil, da bo začel potovati po različnih krajih. Zasledili ste ga lahko v Lendavi, Murski Soboti, v času pustovanja tudi na Ptuju. »Dobro je bilo, tam smo bili novi, nepoznani in dokazali smo, da nam gre delo, ki smo si ga zastavili, dobro od rok,« je zadovoljen. Če gre na večje prireditve, ima s sabo pomočnike, sicer pa dela in kuha sam. Trenutno ureja stalno lokacijo, na kateri bo prisoten vsak dan v tednu, razen ob nedeljah. Mobilna restavracija bo kmalu stala v Lendavi, nekje v bližini trgovskih centrov, še naprej pa bodo potovali po Sloveniji.

»Moja največja želja je, da obstanem na trgu. Mislim, da bo k temu pripomogla tudi stalna lokacija,« je ocenil. Hkrati se zaveda, da današnja situacija v gostinstvu ni rožnata, da primanjkuje kadrov in da je treba res trdo delati, da se uveljaviš, sploh če si novinec. Sam je na dokazovanje pripravljen, saj ga kuhanje zelo veseli, in prav to, da dela iz ljubezni, ga žene naprej. »Spomnim se, da je bila moja velika motivacija za prihodnost v srednji šoli neko tekmovanje med šolami. Ekipo smo sestavljali dijaki različnih letnikov, jaz sem bil najmlajši. Dobili smo škatlo, v kateri so se skrivale sestavine, in iz njih smo morali nekaj pripraviti. Odlično smo se dopolnjevali in na koncu dosegli tretje mesto,« pravi o izkušnji, ki se je še danes velikokrat spomni. Navdih za ponudbo črpa tudi iz svetovnega spleta, a kot pravi, receptov ne kopira, ampak jih skuša vedno zapeljati v svojo smer.

V lokalni skupnosti ima mlad kuhar veliko podporo, veselijo pa ga tudi odzivi dosedanjih strank. »Ko poskušajo hrano, jih opazujem in iz njihovih reakcij vidim, da so zadovoljni. To mi veliko pomeni in je dokaz, da sem na pravi poti,« za konec pove Enriko Tot.

vir:vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 avgust 2023

Pri Vidovih je skrb za ljudi na prvem mestu

Zakonca iz Čentibe sta lastnika velnes centra Regeneracijska hiša Vida, kjer je poleg savn, jacuzzija in solne sobe v ponudbi tudi več vrst masaž. Od drugih ponudnikov ju ločita intimnost prostora in edinstven pristop do strank.

Še preden se človek nauči govoriti, je sposoben dotika. To je vedno prisoten in naraven element, z njim se sporazumevamo, izražamo ljubezen in tolažbo in je zato nepogrešljiv del življenja. Z masažami in velnes storitvami prispevamo k preventivi, saj so njeni blagodejni učinki med drugimi tudi boljša prekrvavitev, sproščene mišice in boljše psihofizično stanje. Čeprav velnes povezujemo s hladnejšimi meseci, je dobro vedeti, da sta preventiva in skrb za zdravje zelo pomembni vse leto.

Zgodba zakoncev Konrada in Kornelie in njunega velnes centra v Čentibi sega v leto 2018, ko sta se prijavila na razpis in pridobila finančna sredstva Madžarske prek pisarne Zavoda za regionalni razvoj madžarske narodnosti Profutura. Z denarno podporo sta si lahko privoščila solno kabino, halogenerator in savno. Sprva sta izvajala le masaže, nato pa je, ko sta si končno priskrbela vso potrebno opremo in začela delati, prišel covid. Ker je Konrad v tistem času pristal na čakanju v svoji redni zaposlitvi, se je kmalu odločil, da si bo sam služil kruh, in dal odpoved, saj je bilo tedaj že veliko povpraševanja po njegovih masažnih storitvah. Tako zakonca sedaj izvajata masaže vzporedno le, ko pride kakšen par in želi hkratno masiranje, sicer pa masira Konrad, Kornelia pa pomaga pri organizaciji dela in čiščenju.

V ponudbi imata tri- ali štiriurne pakete, ki zajemajo razvajanje v infrardeči ali finski savni, v jacuzziju za največ štiri osebe, na ležalnikih in kavčih za počitek, s sadjem ali čokolado, čajem in vinom lokalnega vinarja ter solno terapijo za lajšanje dihalnih tegob. Poleg naštetega pa imajo še protibolečinsko ali sprostitveno masažo, izvajajo ročno limfno drenažo, refleksno masažo stopal, indijsko masažo ali masažo glave in tudi kombinacije masaž ter regeneracijsko masažo, ki traja uro in pol.

»Zaradi statičnosti in sedenja postajajo vrat in hrbtne mišice vedno bolj togi. Zato je pomembno, da z masažo stimuliramo mišice, da se izboljša njihova funkcija in pride do sprostitve. Refleksoterapija nas uči, da je treba blokade in vozle v telesu in tudi na splošno v življenju 'razrahljati', sicer ni prostega pretoka energije. Z obiskom bodisi finske ali infrardeče savne se naše pore odprejo, skoznje pa odtekajo toksini in odpadni produkti metabolizma, torej strupi (alkohol, nikotin, težke kovine). Infra savna je bolj globinska – žarki segajo celo do štiri centimetre v tkivo – in je primernejša tudi za ljudi, ki so občutljivi na visoke temperature, saj se temperature v infra savni gibljejo med 40 in 60 stopinjami. V jacuzziju pa se tudi sprostijo mišice v vodi, ki ima 34–36 stopinj, kar je terapevtska temperatura. Tudi solna terapija je že sama po sebi regeneracija telesa: sol gre po dihalnih poteh v pljuča, kjer jih začne stimulirati, s tem se poveča oksigenacija,« pojasnjuje Konrad Vida.

Vidovi se pri masažah vedno prilagodijo posamezniku, usmerijo se na tisto težavo, ki jo stranka ima. To ni le splošna masaža, temveč tudi svetovanje, kar je dodana vrednost. V velikih velnes centrih ali hotelih ni take intime, kot jo ima gost v oazi spokojne domačnosti. »Regeneracijska hiša Vida se sicer težje najde, ampak to je tudi morda prednost, ker se lahko skriješ od vrveža, je zaseben kotiček, ni stika z drugimi ljudmi, vtis je romantičen in luksuzen, barve so tople, pohištvo je naravno, energija je pozitivna, to so po navadi besede naših gostov, saj se ljudje radi vračajo in nas tudi priporočajo,« je za konec dodala Kornelia.

S skrbjo zase v obliki masaž, savne ali toplih kopeli nedvomno prispevamo k soustvarjanju boljšega vsakdana za vsa čuteča bitja, saj je to, kar je dobro za nas, dobro tudi za vse okrog nas.

Vir: vestnik.si

• Katja Zver
• miss Slovenije

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

12 februar 2025

Katja Zver iz Lendavskih Goric je nedavno postala miss osebnosti in si nadela lento prve spremljevalke v izboru miss Slovenije. Celoten projekt je opisala kot veliko šolo za življenje in odlično odskočno desko za zastavljene cilje.

Študentka medijev in novinarstva je dobro leto uspešno plula med izzivi, ki so bili del projekta, študijem, delom in zasebnim življenjem ter se predstavila javnosti v pristni podobi. Hvaležna je za dobljeno priložnost in za mnoge izkušnje ter prijateljstva. Z njo smo se pogovarjali o finalnem izboru, ki je potekal prav v Lendavi, o tem, kako se ji je spremenilo življenje, in o ciljih, ki jih ima v življenju.

Ko ste se prvič predstavili kot kandidatka za miss Slovenije, ste povedali, da ste prijavo oddali, ker ste želeli pridobiti nove izkušnje in spoznanja. So se vaša pričakovanja izpolnila?

»Da, zagotovo. Projekt mi je ponudil več, kot sem mislila, da mi lahko. To niso le nove veščine in znanja, ampak tudi čudovita poznanstva z ljudmi, ki so mi dali veliko priložnosti in možnosti. Ta poznanstva bom cenila za vedno. In če bi me kdo vprašal, ali bi se še enkrat prijavila, bi odgovorila, da vsekakor. Že ta odgovor je zelo poveden. Projekt smo začeli decembra 2023 in ga zaključili januarja 2025. Gre za eno leto nepozabnih spominov, obdobja rasti in izkušenj. Res sem hvaležna, da sem bila lahko del tako velike zgodbe.«

Verjetno pa je bilo vmes tudi naporno?

»Je bilo. Predvsem veliko je bilo usklajevanja obveznosti, ker prek študentske napotnice delam v mediju Družina, imam druge projekte, zasebno življenje in ne nazadnje študiram.«

Študirate medije in novinarstvo. Kako so vam izkušnje, ki jih imate na tem področju, pomagale v projektu?

»Res je, sem študentka tretjega letnika, ampak sem od oktobra absolventka. Do diplome me čaka še en izpit. Moram priznati, da mi je študij dal veliko, kar sem lahko v projektu dobro uporabila. Morda sem bila nekoliko v prednosti, kar se tiče javnega nastopanja in dobre komunikacije, a sem svoje izkušnje tudi izkoristila za pomoč drugim tekmovalkam.«

Boste študij po diplomi nadaljevali?

»Bom, ampak kaj v smeri podjetništva, marketinga ali ekonomije. Na teh področjih sem še šibka in se želim opolnomočiti. Če bi želela ostati v trenutni smeri, bi za večje priložnosti morala v Ljubljano, ampak mene je od tam vleklo k družini v Prekmurje in k fantu na Štajersko. Moja želja je videti svet, potovati, spoznavati različne kulture, ljudi. Da bom potem še bolj cenila domače okolje. Si pa nedvomno želim čez kakšnih deset let, ko se vrnem, živeti na podeželju.«

Zdaj ko ste finalni izbor že predelali, kaj bi rekli, da vam je projekt miss Slovenije prinesel?

»Projekt je bil velika šola življenja. Prinesel mi je zdravo mero samozavesti, večjo odprtost in potrdil vrednote, ki sem jih imela že prej. Marsikdo mi je dejal, da sem v projekt vstopila kot izklesana oseba in da na meni ni bilo treba toliko delati. Pridobila sem izkušnje v timskem delu. Pomembno pa je poudariti še, da sem s projektom postala za eno prijateljico bogatejša, za Amadeo Zupan, aktualno miss Slovenije. Spoznali sva se na začetku, ona Primorka, jaz Prekmurka, zato je bilo še posebej zanimivo. Na splošno pa je bil projekt čudovit proces rasti in raziskovanja same sebe, tako na duhovnem kot osebnem področju.«

Je bil projekt odskočna deska za prihodnost?

»Zagotovo. Prišla sem v stik z ogromno ljudmi z vizijo, močnimi in globokimi vrednotami, podjetniki. Vsi so mi odprli vrata v nova okolja. Jure Knez, direktor Dewesofta, mi je na primer veliko dal na delavnici Kje se vidiš čez pet let. Pomagal me je usmeriti. To, da smo se dekleta preizkusila na mnogih področjih, nam je omogočilo, da smo spoznala čim več stvari o sebi, kaj nam ustreza in kaj ne. Tako da je projekt velika odskočna deska, ki mi je ponudila mnogo veščin, ki jih bom lahko uporabila na svoji nadaljnji poti. Sicer pa sem v projekt vstopila z namenom, da preizkusim svoje meje.«

Kako ponosni ste na to, da ste lahko sotekmovalkam pokazali domače okolje?

»Ko sem izvedela, da bo finalni izbor v Lendavi, sem bila zelo presenečena. Kako lahko tako velik projekt pride v tako majhen kraj, sem se čudila. Sem pa zelo ponosna na Prekmurje in na to, da so vsa dekleta videla, kaj imamo in kaj lahko ponudimo.«

Nad čem so bile najbolj navdušene?

»Vedela sem, da jih bodo najbolj navdušili ljudje, ker so odprti, topli. Vesele so bile njihove pristnosti. Potem nad čudovito naravo, ker jih večina prihaja iz mesta. Ne smem pozabiti na hrano, ki je bila drugačna, a zelo dobra. Preizkusile smo se tudi v kuhanju tradicionalnih prekmurskih jedi in zabavno je bilo spremljati, kako so dekleta iz Gorenjske pripravljala dödole. Mislim, da tudi komaj čakajo, da spet pridejo na langaš (smeh).«

Kako se je bilo v finalnem večeru sprehajati po domači dvorani in pred domačim občinstvom?

»Mene je bilo najbolj strah, ko sem izvedela, da bo izbor v Lendavi, do finala pa je že izzvenel. Na oder gledališke in koncertne dvorane imam lepe spomine iz osnovnošolskih let. Pela sem v pevskem zboru, nastopala v Čarovniku iz Oza … V prvem izhodu je v ozadju igrala glasba Jana Plestenjaka, ki ga obožujem, kar je bilo super. Dvorana je norela, ko sem se sprehajala po odru, in spoznala sem, da ni vzklikala le moja družina, ampak tudi drugi občani.«

Potem ste prejeli še dve lenti in videti je bilo, da ste posebej ganjeni.
»Kako naj ne bi bila med tako iskrenimi ljudmi, družino. Projekt se je zaključil in čustva so se nabrala, nisem jih mogla skriti. Nisem pričakovala lente, še posebej pa ne dveh. Bilo mi je tako lepo, tudi zato, ker sem kot miss osebnosti v enoletno izposojo dobila avtomobil. Kot študentka si ga ne morem privoščiti. In ko se ti zgodi toliko lepega v enem večeru, se vprašaš, ali si to res zaslužiš.«

Katera lenta ima za vas večjo težo?

»Zame, za Jelko Verk, ki je lastnica licence, in za veliko ljudi lenta za miss osebnosti. Ta lenta je izraz tega, kakšna sem kot oseba, kako sem se izkazala, kakšna sem do soljudi, živali in narave.«

V projektu miss Slovenije boste sodelovali še naprej. Kakšne bodo vaše zadolžitve?

»Kaj točno me čaka, še ne vem popolnoma. Marca bo znana nova ekipa deklet in takrat bomo delale z njimi, jim pomagale. Naša naloga bo skrbeti, da projekt živi in se predstavlja v lepi luči, ob tem pa bo vsaka, ki se je odločila za nadaljnje sodelovanje, še delala na svojem projektu. Odvisen bo od naših želja. Jaz si na vsak način želim predstavljati lokalno skupnost in Slovenijo na zanimiv in privlačen način. Ne želim še izdati kako, imam pa ideje, kako to realizirati.«

Končajva intervju z bolj prijetnim vprašanjem. Katera anekdota v celotnem projektu vam je ostala najbolj v spominu?
»Skupno smo imeli okoli 45 dogodkov in na vsakem je bilo posebno. Najbolj pa si bom zapomnila finalni večer in dve lenti. Ko se je moje ime zaslišalo prvič in ko sem izvedela, da prejmem avto, sem bila brez besed. Potem pa so moje ime poklicali še enkrat in kar nisem mogla verjeti. Finale dojemam kot enkraten dogodek, kot so na primer krst, birma, maturantski ples. Jaz ga zaradi epidemije koronavirusa nisem imela, zato mi je bilo še toliko lepše v bleščečih oblekah. Če sklenem, finalni večer je bil vrhunec, ne bi bil pa tako super, če ne bi celo leto tako garala. Moram pa še enkrat poudariti, da sem hvaležna za celotno izkušnjo, za pogum, ki sem ga izkazala z oddano prijavo, in ponosna, ker sem ves čas ohranila vero in ostala na realnih tleh. Ljudem pa bi svetovala, naj so kdaj bolj drzni in si več upajo, saj jih lahko čakajo lepe stvari.«

vir : VESTNIK.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 junij 2023

Laszlo Herman iz Gornjega Lakoša je kljub močni navezanosti na Prekmurje po študiju likovne umetnosti na ljubljanski pedagoški fakulteti ostal v prestolnici, saj je tam dobil službo.

Še vedno pa se z veseljem vrača v pokrajino ob Muri, saj ima v Lendavskih goricah hišo z ateljejem, v katerem ustvarja. »Po upokojitvi bom lahko več časa bival in slikal v mojem ljubem Prekmurju. Tu črpam navdih in energijo za ustvarjanje in zato pogosto hodim domov, kjer imam sorodnike in prijatelje,« pravi Herman, ki ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani veliko slika, imel je tudi precej samostojnih in skupinskih razstav v Lendavi, Ljubljani ter drugod po Sloveniji in v tujini.

»Likovna umetnost zame pomeni način življenja, izražanja. Umetnost me zapolnjuje in ne mine dan, da ne bi bil povezan z njo. Svojo kreativnost izražam tudi na drugih področjih likovnega dela, kot sta vitražerstvo in restavriranje,« pravi. V času epidemije je veliko v svojem ateljeju v Ljubljani, kjer vsak dan ustvarja in čaka, da bo koronakriza minila in bo spet lahko razstavljal svoja dela. Zaradi epidemije je odpadla vrsta razstav njegovih del. »Vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Z drugimi likovnimi ustvarjalci sem veliko v stiku prek spleta. So tudi taki, ki so zaradi epidemije padli v ustvarjalno krizo, nekatere pa take razmere še spodbujajo k ustvarjanju.«

Likovni sprehodi po neznanem

Konec lanskega leta je podaril Splošni bolnišnici Murska Sobota šest slik iz svojih opusov Začarani krog življenja in Sprehod po neznanem. »Hotel sem pomagati medicinskemu osebju, ki bije neverjeten boj proti tej bolezni. Moj prispevek je minimalen in simboličen v primerjavi z njihovim delom. Motiviralo me je tudi dejstvo, da sem pred leti prispeval svoja dela za oškodovance v poplavi in je bila avkcija mojih slik zelo uspešna, zato upam, da bo tudi tokrat.«

ajbolj in usodno so vplivali nanj učitelji likovne vzgoje na osnovni šoli Janos Persa, Ferenc Kiraly in Jancsi Toth. »Njihove napotke, besede in dela sem vpijal kot spužva. Kot mlad navdušenec nad likovnostjo sem seveda risal vse okoli sebe, portrete sovaščanov, živali, krajino, tihožitja, prerisoval stripovske podobe ...« V osnovni šoli je zanj praktično obstajala samo likovna vzgoja, pri drugih predmetih je bil povprečen. Zato je šel po osnovni šoli v Ljubljano na šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje. »Na tej šoli sem zelo užival, ker je bil poudarek na kreativnosti, risanju in slikanju, tako da so bila ta leta zame nebesa. V tem času nisem niti za trenutek podvomil o svoji izbiri poklicne poti.«

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

21 julij 2024

Ko obiščemo glasbene dogodke, običajno ne posvečamo pozornosti tistemu, ki stoji v sredini dvorane ali nekje v ozadju, pred seboj pa ima ogromno 'mešalno mizo', s katero oblikuje zvok, da lahko obiskovalci uživamo ob zvokih, ki prihajajo z odra. Delo mojstra oblikovanja zvoka je več kot le tehnika in posluh, pravi Andi Gal, ki skrbi za zvok najbolj popularnih skupin v Sloveniji, na prvo mesto pa postavlja predvsem nekonfliktnost, dobre komunikacijske veščine in timsko delo.

Skoraj vsakemu ljubitelju žive glasbe se je že zgodilo, da je obiskal koncert, domov pa odšel razočaran, ker je bil tako slabo ozvočen, da je namesto vseh, ki so stali na odru, slišal le preglasno ritem sekcijo ali preveč kitare. Odgovornost za takšen razplet se takoj prevali na mojstra oblikovanja zvoka, čeprav velikokrat ni on krivec, saj na zvok vplivajo tudi sam prostor, pozicija, kjer stojimo ali sedimo, oprema in še veliko drugih faktorjev, nam je zaupal tonski tehnik Andi Gal, ki za mešalno mizo stoji že skoraj 15 let, kljub mladosti pa že velja za enega bolj iskanih v svojem poklicu, kar dokazujejo tudi sodelovanja s skupinami in izvajalci, kot so Happy Ol' McWeasel, Alo!Stari, MRFY, Zoran Predin, Lačni Franz in nenazadnje Joker Out.

Kako te je pot zanesla v glasbene vode?

Glasba me je zanimala že od malih malih nog, v osnovni in srednji šoli sem tudi igral v lokalnih bendih. Me je pa istočasno zanimala tudi tehnika, 'obračanje gumbkov' in skrb za zvok. Tekom obiskovanja srednje šole smo mladi v Lendavi zagnali mladinski klub Mansarda in začeli z izvajanjem koncertov, v začetku predvsem alternativne glasbe. Ob tem je bilo treba poskrbeti tudi za zvok na koncertih in ker je mene to zanimalo in ker sem bil poleg, se je vse skupaj tam zares začelo.

Tvoja 'specialiteta' je oblikovanje zvoka, ukvarjaš se tudi s snemanjem glasbe. Kako si se učil teh veščin?

Moj oče je elektrotehnik, tako da sem v mladosti imel velikokrat možnost prisostvovati in pomagati pri popravilu kakšnih domačih naprav oziroma vsaj odkrivanju napak, zakaj nekaj ne dela. Hkrati pa je po duši velik roker in je v svojih študentskih letih bil v Lendavi in okolici eden prvih in edini DJ v času, ko so na različnih lokacijah delali disco večere in vrteli glasbo. Tako smo doma imeli vedno relativno dobre zvočnike in opremo, na kateri sem spoznal grobe osnove: kaj je ekvilajzer (izenačevalec frekvenc), kako se priklopi zvočnike, kaj je predojačevalec, kaj končna stopnja ... Kasneje sem začel igrati kitaro in tako doma kot v bendu iskal nek svoj zvok in kasneje zvok benda. Vse to je temeljilo na podlagi dosti – po mojem mnenju dobre – preposlušane glasbe, pri čemer je spet oče odigral veliko vlogo, saj sem odraščal ob Ericu Claptonu, Jimiju Hendrixu, Jeffu Becku, Simple Minds, Simply Red, Grace Jones, Sade in podobnih izvajalcih.
V obdobju Mansarde je to podkrepilo še branje člankov, gledanje tutorialov na YouTubu in posledično testiranju v klubu, kar je pripomoglo k dobrim začetkom. Ampak hitro dosežeš neke 'omejitve'. Največ sem se naučil, ko so v času MC Pekarne gostovale skupine z lastnimi tonskimi mojstri, hkrati pa sem jaz začel hoditi okoli s skupino ali dvema. Tako imaš priložnost srečati razne tonske mojstre, ki res obvladajo zadeve in z zanimanjem gledati, kaj počnejo. Če si prijazen, ti jih večina tudi odgovori na vprašanja, ko so: 'Lahko vprašam, kaj si zdaj naredil?, Kako to deluje? Kako dosežeš to in to?' in z veseljem tudi pokaže kakšen trik ali dva. To se še dandanes ni spremenilo, vedno z veseljem poslušam tuje izdelke in potem debatiramo o njih. Edino, kar se je mogoče malo spremenilo in me veseli, je, da dandanes tudi mene kdo vpraša za kakšne finte. (Smeh)

Kaj mora imeti oseba, ki se ukvarja z oblikovanjem zvoka? Je to posluh, tehnika ... Kaj odlikuje dobrega tonskega mojstra?

Dobro vprašanje! Vsekakor sta posluh in tehnika zelo dobrodošla, ju pa ne bi dal na prvo mesto. Mislim, da je v prvi vrsti zelo pomembno, da si 'normalen', nekonflikten, miren, prijazen do ljudi okoli sebe in znaš komunicirati z njimi. Oblikovanje zvoka tako na koncertih kot tudi v studiu nikoli ni individualno delo, zelo veliko ljudi skrbi za razne naloge in dela za to, da je na koncu celotna koncertna izkušnja na čim višjem nivoju. Veliko lepše in lažje je delati, kadar se s temi ljudmi dobro razumeš. Jaz večino časa delam z glasbenimi izvajalci oziroma bendi, kar pomeni, da na koncert ali festival pridem kot član benda oziroma ekipe, ki jo spremlja. To pomeni, da se oblikovanje zvoka opravlja v veliki meri z njihovo opremo, včasih celo v celoti, tako da ne nosim nič s sabo, ampak pridem samo miksati zvok. Kaj od opreme te bo točno pričakalo tam, kako te bodo sprejeli, koliko pomoči in podpore boš imel na prizorišču in kakšne spremembe ter prilagoditve bodo možne s strani obeh, je običajno odvisno od načina komunikacije in prijaznosti. Ponavadi se večina stvari da dogovoriti, jaz imam bolj kot ne pozitivne izkušnje. Seveda potem pride na vrsto tehnika, ki jo je dobro čim bolj obvladati in poznati, saj lahko tako izkoristiš tehnologijo in naprave v celoti, ostaneš miren ter hitro reagiraš, ko gre kaj narobe. Imeti posluh in občutek za glasbo, ki jo delaš, oziroma dobro poznavanje te glasbe je pa vedno bonus, saj samo na ta način veš, kaj točno bi rad sploh dobil kot rezultat. Nekaterih glasbenih stilov enostavno ne delam, ker takšne glasbe ne poslušam, ne poznam in niti ne vem, kako bi naj zvenela 'prav'.

Odkar deluješ kot mojster oblikovanja zvoka, si v preteklih letih sodeloval s številnimi glasbenimi izvajalci in dogodki. Kako se odločiš, s kom boš sodeloval? Vpliva na tvojo odločitev tudi tvoj osebni glasbeni okus?

Odgovor na to vprašanje sem načel že pri prejšnjem odgovoru. Sodelujem z izvajalci, katerih glasba mi je všeč, jih z veseljem poslušam in v meni vzbudijo veselje. Včasih pride mimo tudi kakšen koncert ali prireditev, na katerem mogoče ni ravno moja najljubša glasba, ampak so pri meni to načeloma bolj izjeme. Vsekakor ima največji vpliv osebni okus, saj se mi zdi, da lahko največ prispevam k zvoku glasbe, ki jo začutim in mi je všeč. Nekdo, ki posluša samo narodno, narodnozabavno glasbo, bo težko oziroma malo verjetno res dobro zmiksal metalski koncert in obratno.

S kakšnimi izzivi se srečuješ pri svojem delu?

Predvsem z egom zvezd! Ne, to je malo za šalo. Moram priznati, da večina glasbenikov, s katerimi sodelujem, če ne celo vsi, so tako kot glasbeniki, dobri tudi kot ljudje. Najlepše je sodelovati z ljudmi, s katerimi se ne le 'moraš' družiti samo profesionalno, ampak preraste to tudi v prijateljske odnose in se z veseljem dobiš tudi na kakšni pijači ali pikniku izven delovnih obveznosti. Seveda se tu pa tam najdejo tudi kakšne 'ego zvezde', ampak takšna sodelovanja so običajno precej kratkoročna. Izzivi so najpogosteje prostorski, včasih je kakšen koncert v hali ali kakšnem drugem prostoru, ki res doni in odmeva, ampak tu nimaš kaj storiti. Lahko se le potrudim prilagoditi svoj miks prostoru, tako da zveni čim bolj poslušljivo, jasno in reprezentativno za bend. Drugi izzivi, ki so v resnici mogoče bolj specifike kot izzivi, pa so občasno pomanjkanje spanca, daljše vožnje in podobno.

Kaj pa je najboljši del tvojega dela?

Koncert sam, druženje ob njem in na poteh ter zadovoljstvo publike po dobrem koncertu. Res je lepo videti, ko med in po koncertu ljudje navdušeno ploskajo, kričijo. Pa ni važno, če jih je sto, tisoč ali deset tisoč.

Ob tem, da si mojster oblikovanja zvoka, si še lastnik glasbenega studia, znašel si se tudi v vlogi producenta. Kako kombiniraš vse te različne vloge?

Oblikovanje zvoka v živo ali v studiu pravzaprav nista tako različna. Glavna razlika se mi zdi predvsem v tem, da je v živo poudarek predvsem na doživetju in tem, kako publika doživi koncert, kako jo 'ganiti', če pa se zgodijo tudi kakšne napakice, gre to pač mimo, je v živo.

V studiu pa je potrebno biti precej natančen glede napak, saj je posnetek vedno možno zavrteti nazaj in ga poslušati znova, tako da želimo zadeve narediti čim bolj 'perfektne', ampak seveda znotraj meja človeškega faktorja, ne robotsko perfektne. Lepota glasbe in njenega izvajanja je prav ta človeški faktor.

Delo te je zaneslo tudi preko slovenskih meja. Se lahko slovenska glasbena industrija primerja s tem, kako stvari potekajo v tujini?

Mislim da, vedno bolj. Slovenska produkcija se mi trenutno zdi na res visokem nivoju. Jaz sem sicer še relativno mlad, ampak se z ozvočevanjem ukvarjam že skoraj 15 let in se mi zdi, da se je v zadnjih treh, štirih letih veliko spremenilo. Kar nekaj večjih slovenskih ozvočevalskih podjetij je šlo v investicije in so kupili opremo najvišjega ranga, zato se lahko primerjajo s tujino in tudi izvajajo veliko prireditev po tujini. Tudi kader se menjuje in zdi se mi, da veliko mladih drugače pristopa k zadevam, tehnično bolj striktno, natančno. Ne razumite me narobe,nimam nič proti starejšim, veliko jih je res strokovnjakov. Dejstvo je, da tehnika hitro napreduje in oprema je iz leta v leto boljša; konec koncev veliko opreme, kot so DSP procesorji, digitalne mešalne mize in podobno, temelji na računalnikih, katerih razvoj poznamo, oprema pa je tudi bolj dostopna. Mislim, da produkcija še nikoli ni bila na tako visokem nivoju, kot je danes.

vir: rtvslo.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

26 oktober 2022

Družinsko podjetje Varis iz Lendave je kljub številnim izzivom v času epidemije še utrdilo svoj položaj vodilnega evropskega proizvajalca gotovih kopalnic; v več kot 40-letni zgodovini so jih izdelali več kot 100 tisoč.

Podjetje Varis gotove kopalnice prodaja predvsem v tujino, največ v Nemčijo, kjer imajo 15 odstotni tržni delež, Avstrijo in Švico. Med njihovimi kupci so najprestižnejše hotelske verige, kot so Sheraton, Novotel, Hempton by Hilton, Intercity, in druge, pa tudi bolnišnice, zapori in večstanovanjski objekti. Podjetje z 252 zaposlenimi je od leta 2015 do 2020 več kot podvojilo čiste prihodke od prodaje, letos naj bi s prodajo ustvarili 32,5 milijona evrov prihodkov. S svojimi rešitvami in razvojem so tudi eni od ambasadorjev slovenskega gospodarstva po načelih Zeleno, Ustvarjalno in Pametno.

Gospa Sabina, izjemno uspešno krmarite svoje podjetje v tem turbolentnem času, kaj je za tako proizvodno in razvojno naravnano podjetje kot je vaše trenutno največji izziv?
Sabina Sobočan: "Največji izziv so v tem trenutku kadri, a tudi glede tega smo se znašli, saj smo pred leti ustanovili lastno akademijo. V akademiji prekvalificiramo potrebni kader, ki ga v danem trenutku najbolj potrebujemo, to so keramičarji, pleskarji. To delamo tako, da se interni zaposleni lahko sami prijavijo in se potem prekvalificirajo na ustrezno delovno mesto."

Zanimivo je, da imate prav v času epidemije ogromno dela. Dobili ste recimo dva zelo velika projekta, dve najvišji stolpnici, eno v Frankfurtu in drugo na Dunaju, ki velja za največjo v Avstriji. Kaj se pravzaprav dogaja na trgu gradbeništva, da je toliko posla in da se cene tako dvigujejo?
Sabina Sobočan: "V gradbeništvu je porast velik, na razpolago je dosti evropskih sredstev, pomanjkanje stanovanj je veliko. Ravno zaradi tega so se slovenska kot tuja gradbena podjetja odločila, da gradijo. Varis je v tujini renome za vrhunsko in kvalitetno blagovno znamko in tudi naše gotove kopalnice so vgrajene v najprestižnejše hotelske verige v Evropi. Ravno zaradi tega, ker imamo dober produkt, je tudi porast povpraševanja po naših kopalnicah."

Odličen renome ste si zgradili, zato dobivate tudi velike posle, kjer naročnik pričakuje kar 800 gotovih modularnih kopalnic za neko stolpnico. To je plod dolgoletnega trdega dela?
Sabina Sobočan: "Pomembno je, da naša uspešna gradbena podjetja, investitorji, projektanti vedo, kakšna je sploh prednost gradnje z gotovimi kopalnicami. Lahko povem, da lahko na podlagi analize, objekt s 130 sobami, se pravi s 130 gotovimi kopalnicami, zgradijo 3 mesece hitreje, kar pomeni tudi nižje stroške, saj objekt prej predajo, prodajo. To se za investitorja zelo splača. Nenazadnje tudi naša proizvodnja gotovih kopalnic poteka v kontroliranem okolju, kar pomeni, da če vemo, da se znotraj ene kopalnice obrne okoli različnih 20 obrtniških del … to mi z lastno delovno silo naredimo veliko hitreje, pa tudi investitorji se potem ne rabijo ločeno ukvarjati s temi obrtniškimi deli. Našo kopalnico naredimo v naši proizvodni hali, jo tudi oploščimo in pripeljemo na objekt. Če jo priklopijo na vse inštalacije - voda, elektrika, lahko kopalnico tudi pričnejo uporabljati."

Kot ste rekli, so največji izziv kadri in da zanje poskrbite sami v svoji akademiji. Kako pa poskrbite za zdravje zaposlenih v času epidemije, lani ste za to namenili 100 tisoč evrov.
Sabina Sobočan: "Že marca, ko je bila epidemija razglašena, smo povzeli vse možne ukrepe. Ker smo izvozniki, smo morali spremljati tudi spremembe odlokov zakonodaje v Avstriji, Nemčiji, Švici, nenazadnje imamo v Nemčiji 15 % tržni delež in jaz se vedno pohvalim, da lansko letno nismo niti en dan zaustavili proizvodnje, se pravi smo izpolnili vse pogodbene obveznosti. Ogromno truda in energije je bilo potrebno vložiti. Izdali smo nekje 3000 različnih odločb, saj imamo zaposlenih 50 dnevnih migrantov iz Hrvaške, 20 iz Madžarske. Prav tako ves čas delamo na internem komuniciranju, zaposlene ves čas obveščamo, kakšna je situacija, naredili smo pralne maske, zaposleni imajo na razpolago lastna razkužila, sveže sadje … delamo na ozaveščanju zaposlenih kot tudi družinskih članov. Organizirali smo tudi cepljenje proti gripi in Covidu. Imamo 80 % precepljenost."

Zakaj po vašem mnenju še vedno velja stereotip, da ženske ne sodijo v gradbeništvo. Tudi vaš oče je iskreno priznal, da je imel pomisleke, ker ste kot ženska prevzeli vajeti, potem ko je razmišljal, komu bi predal vajeti ob upokojitvi.
Sabina Sobočan: "To drži. Mislim, da je težava v tem, da si ženske ne upamo. Najprej poskrbimo za družino, dom in potem se posvetimo še temu, da otroci zrastejo. Treba je spremeniti mišljenje. V prvi vrsti pa si ženske moramo upati, se pravi se moramo same prijaviti na razpis, moramo imeti določene želje, cilje. Jaz vedno pravim, da smo ženske multipraktiki in lahko delamo več stvari naenkrat. Pri nas imamo na tipičnih moških delih tudi ženske in svoje delo opravljajo zelo dobro in kvalitetno."

Ste imeli kdaj težave, ker ste ženska v tem poslu?
Sabina Sobočan: "Na začetku, sedaj ne več. Z vsemi temi leti, rezultati in svojim delom, sem se izkazala. Mislim, da je treba zaupati in verjeti v osebe, imeti zastavljene cilje in če v to verjameš, sledijo tudi uspehi. Seveda v povezavi z ekipo."

Delujete tudi po načelu krožnega gospodarstva, kako ste dosegli, da so vaše gotove kopalnice tudi povsem razgradljive?
Sabina Sobočan: "V Nemčiji, kjer imamo 15 % tržni delež, je samoumevno, da ko oddaš ponudbo, slediš načelu, da bodo vgrajeni materiali izpolnjevali zahteve trajnosti. To smo vse tudi raziskali in v naše kopalnice vgrajujemo samo materiale, ki imajo ustrezne certifikate. Imamo tudi lastno sončno elektrarno, kjer proizvedemo 80 % električne energije, imamo kontrolirano okolje, vgrajujemo material, ki je okolju prijazen … Če pogledamo kompleten krog, dobivamo naše posle v Nemčiji tudi zato, ker je naša kopalnica, lahko rečemo, trajnostna."

https://www.rtvslo.si/info-4-eu/tudi-zenske-imajo-svoje-mesto-v-gradbenistvu/603214