• baletna
• Brina Gerebic

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

18 julij 2022

Spoznajte enajstletno mlado balerino iz Lendave, ki je pravkar prejela posebno nagrado na dunajskem baletnem tekmovanju.

Draga Brina, poletni pozdrav, in zaupaj nam, kje smo te našli v teh poletnih dneh in kaj počneš?
Sem doma, včasih se družim s prijatelji. Z družino gremo na izlete, v kino, na obiske k sorodnikom. Kamor koli grem, vedno plešem, ne morem si pomagati, ples me spremlja vsepovsod.

Je za tabo naporno leto ali eno takšno običajno pač?
Za mano ni naporno leto, saj sem poskušala vsako stvar spremeniti v pozitivno smer. Skoraj vse leto sem obiskovala 2. in 3. razred baleta in individualne vaje, kar sem zelo rada počela in mi ni bilo naporno.

Predstavimo te za začetek našim bralcem in bralkam. Kdo si, Brina Gerebic, in kam si namenjena, če že veš?
Opisala bi se tako: sem zelo čustvena oseba, sem stroga sama do sebe in vsaka stvar mora biti popolna. Sem prijazna in vljudna do vseh ljudi. Zelo rada imam živali. Rada tudi vsak dan sestavljam svoje koreografije.

Povej nam nekaj o svojih baletnih začetkih. Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Moji začetki so bili zelo zanimivi. Vedno sem rada gledala ples, še posebej balet. Ko sem bila majhna, sem vedno želela plesati s svojim starejšim bratom, čeprav on tega ni želel, ampak sem ga nekako poskušala zvleči v ples. Vedno, ko sem bila zunaj na dvorišču, sem rada plesala balet. Glasba iz Labodjega jezera mi je bila najljubša. Rada sem plesala s svojim prvim dresom in copatki, ki so se zelo ujemali. Prvi dres in copatke sem dobila pri štirih letih za rojstni dan. To darilo sem dobila od mamine prijateljice Mateje. Res sem bila zelo vesela. Od tistega časa dalje sem zelo vzljubila balet in komaj sem čakala, da me bodo starši lahko vpisali na balet.

Je botroval odločitvi tudi ogled plesne ali baletne predstave?
Ja, ko sem bila stara šest let, sva z mami šli v Lendavo na baletno predstavo Pepelka. Po predstavi sem mami rekla, da bi tudi jaz rada obiskovala baletni oddelek. Že sem komaj čakala, da bom jeseni začela hoditi.

Kako je potekala tvoja baletna pot? Ali od začetka obiskuješ balet na Glasbeni šoli Lendava?
Moja baletna pot se je začela na Glasbeni šoli Lendava leta 2017, ki jo obiskujem še danes. Zdaj grem v 3. razred baleta.

Kdo pa so tvoji mentorji in kako sodeluješ z njimi, kakšen odnos imate?
Moja učiteljica je Vanessa Kreslin. Je zelo prijazna, saj tudi ko mi kaj ne gre, mi pomaga in poskušava na bolj zabaven način rešiti zadevo. Mislim, da imava z učiteljico zelo dober in lep odnos. Učiteljica me dobro pripravi na tekmovanja in vedno govori, da me je užitek gledati med plesom, kar me motivira. Leta 2020 je bila moja učiteljica Tjaša Korenjak, ki me je tudi prvič prijavila na TUTU tekmovanje. Bila je zelo prijazna in me je motivirala, saj so vse najine vaje potekale prek zooma. Obe mentorici sta čudoviti osebi in dobri učiteljici.

Stara si enajst let in rada obiskuješ tudi baletna tekmovanja, na katerih dosegaš krasne uspehe. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Leta 2020 je bilo moje prvo TUTU tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, na zoomu. Osvojila sem zlato medaljo in drugo nagrado za koreografsko tekmovanje. Leta 2021 je TUTU tekmovanje potekalo v Lendavi v živo v Gledališki in koncertni dvorani Lendava. Na koreografskem tekmovanju sem dosegla zlato medaljo in drugo nagrado. Po tekmovanju sem bila zelo vesela, saj so sodniki prišli do mene, mi čestitali in povedali, da sem velik talent. Letos, 2022, je TUTU tekmovanje potekalo v SNG Maribor, kjer sem nastopila z dvema koreografijama. V prvi baletni kategoriji sem osvojila zlato medaljo in drugo nagrado, v koreografski kategoriji pa srebrno medaljo in tretjo nagrado, prejela pa sem tudi priznanje za najmlajšo udeleženko tekmovanja.

Na on line tekmovanju Grand Prix Vienna 2022
To leto se se poleti udeležila tudi spletnega tekmovanja Ballet Grand Prix Vienna in prejela poosebno nagrado za talent in štipendijo. Na vseh tekmovanjih in vseh kategorijah sem si koreografije izmislila sama, prav tako sem si sama izbrala glasbo zanje.

Brina je na dunajskem tekmovanju prejela posebno nagrado za talent in štipendijo
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa recimo ne maraš?
Meni so tekmovanja kot življenjska izkušnja, saj mi to predstavlja nek izziv, uživam v plesu. Na tekmovanjih mi je všeč, da dam vse od sebe, saj se tam vidi ves moj trud. Na tekmovanjih izrazim vsa svoja čustva in v glavi imam, da mora biti vse popolno.

Kot omenjaš, tudi veliko sama koreografiraš. To pomeni, da čutiš, da je v tebi tudi koreografski talent?
Ja, skoraj vsak dan si izmislim kako novo koreografijo. V sebi čutim, da imam veliko domišljije in čuta za gibanje. Glasba me zelo sprošča in ob njej vedno začnem plesati. Ob vsakem čustvu, naj bom žalostna ali vesela, me ples sprošča, in dam vsa čustva iz sebe, kar se v plesu izraža.

Kaj te inspirira, ko kreiraš novo točko?
Mene najbolj inspirira glasba, saj na glasbo začutim, kakšni morajo biti gibi in ples. Glasba in gibi se morajo ujemati, se pravi, ko nekdo gleda ta ples, da začuti, kaj želiš povedati s plesom. Ko gledam kakšne baletne variacije, jih želim sestaviti po svojem okusu, kako jih jaz začutim.

V katerih koreografijah pa najbolj uživaš, modernih ali klasičnih in verjetno si želiš tudi zaplesati na špicah?
Uživam seveda v vseh koreografijah, ampak najbolj uživam v baletnih klasičnih. Ko nekdo gleda balet, se mu zdi, da je vse tako lahkotno, vendar je za tem veliko truda in težkega dela. Enkrat želim v svoji koreografiji združiti balet in moderen ples. Za zdaj še nimam špic, vendar si jih zelo zelo želim. Komaj čakam, da bom plesala z njimi.

Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem prof. Evely Teri, nekdanjo primabalerino, ki živi in dela na Dunaju. Na tekmovanjih pa je žirantka. Kot profesionalen baletnik mi je všeč Tomaž Golub. Všeč mi je balerina Nuša Gujt Bauman, ki sem jo večkrat srečala na TUTU tekmovanjih in zelo lepo pleše.

Se želiš poklicno ukvarjati z baletom, kakšne so ambicije in kaj vse s pripravljena narediti, da jih izpolniš?
Jaz si izredno želim postati profesionalna balerina, to bo moje poslanstvo in v tem bom zelo uživala. Zaradi teh ambicij sem pripravljena iti tudi v tujino na šolanje. Rada bi šla v Budimpešto. Rada bi potovala in plesala po vsem svetu, zelo si želim na Kitajsko in v Pariz.

Kaj vse te še zanima v življenju?
Zelo rada pojem, rada bi se naučila smučati. Zanimajo me ličenje, kozmetika in moda, saj se zelo rada lepo oblačim. Že sem si nekako ustvarila svoj stil. Moja mama mi vedno reče, da imam lep stil.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Zelo rada ustvarjam in imam rada nakit. Rada kam grem in obiskujem različne restavracije, saj zelo rada jem različno hrano. Rada imam adrenalinske stvari.

Kako tvoji vrstniki, sošolci gledajo na baletno udejstvovanje? Navijajo zate, te podpirajo ali včasih tudi zavijajo z očmi?
Nekateri prijatelji me podpirajo in jim je balet všeč, nekaterim pa ni tako všeč. Če je kdo včasih nesramen, ga skušam razumeti in se z njim pogovoriti. Mislim, da otroci drug do drugega ne bi smeli biti zlobni, ampak bi se morali podpirati. Mene moji starši učijo, da moram biti prijazna in razmišljati s svojo glavo in srcem.

Starši pa so tvoji veliki podporniki, kajne? Kako se to izkazuje?
Že od malega me podpirajo pri baletu. So zelo ponosni name in jaz sem ponosna nanje. Vesela sem, da imam možnosti za baletno šolanje. To se izkazuje v pogovorih, ki jih imam z mamo in atijem o življenju, saj me to motivira in mi pomaga, ko je kaj težko. Še posebej z mamo imava resne, življenjske pogovore, vem, da se lahko zanesem na starše, na brata Gaja, stare starše, sorodnike, prijatelje in vse, ki me imajo radi.

Te bodo podprli tudi, če bi se recimo zavoljo baleta morala preseliti iz Slovenije?
Seveda me bodo podprli. Me bodo pa obiskovali in jaz bom komaj čakala, da se bom vračala v domači kraj.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pleši s srcem.

Plesati balet pa je?
Noro … to je moja ljubezen!

vir: paradaplesa.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 november 2021

Star je 32 let. Dela na Danes je nov dan, inštitutu za druga vprašanja. To je ena od 77 nevladnih organizacij in skupin, ki sestavljajo Glas ljudstva. Doma je iz Lendave, najvzhodnejšega slovenskega mesta. Kjer je končal dvojezično osnovno in srednjo šolo. Potem je šel v Ljubljano, na Filozofsko fakulteto, in študiral filozofijo in sociologijo kulture. »Ne vem, zakaj sem se tako odločil, ne znam tega zracionalizirati za nazaj.« Ogromno je bral. Na vprašanje, katere knjige se najbolj spomni, odgovori, da tiste, ki jo bere nazadnje. In kaj bere? Debelo knjigo o biologiji človeškega mišljenja, Behave, avtor je Robert Sapolsky. »Nekdo mi jo je priporočil kot dobro napisano knjigo in moram reči, da sem kar zadovoljen.«

Pred korono je prebral The Enigma of Reason avtorjev Huga Mercierja in Dana Sperberja. Pisca na 500 straneh poskušata postaviti teorijo uma, ki je utemeljena tudi s tem, kar vemo iz biologije: »Razum je intuitiven – tako kot začutiš, kaj je sladko ali slano, začutiš tudi, kaj je prepričljivo. To, kar navajamo kot razloge svojih odločitev, so večinoma racionalizacije. Razumu avtorja pripišeta dvojno funkcijo – ena je ta, da nekoga poslušamo, in je veliko bolj kritična ter natančna, in druga je, da kaj razlagamo. Tudi evolucijsko je smiselno, da sem pri poslušanju bolj kritičen kot pa takrat, ko govorim. Sebi dovolim bistveno več neumnosti kot drugim. Razum je v veliki meri reakcionaren. Če ljudi pokličeš in jih povprašaš po razlogu, si ga bodo takoj izmislili. Pisca navedeta zgodbo o prodaji najlonk, ki so bile vse enake, ljudje pa so dolgo izbirali in navedli tudi razlog nakupa. Poudarjata, da ne smemo pozabiti, da je razum predvsem socialna sposobnost. Sam je vsak neumen, v družbi smo pa pametni.« Kar ga je zelo določilo, je to, da je bil debater.

Kako se odločiš, da boš debater?
Odločiš se kot neumen otrok. Mama mi je rekla: Filip, Marko, starejši fant iz Lendave, je debatiral in je šel na debatno tekmovanje v Peru. Jaz bi tudi, sem rekel, in začel debatirati. In mi je bilo všeč.

V kakšnem okolju ste živeli?
Imel sem starše, strice, tete, stare starše… in to je to. Moram pa reči, da je bilo debaterstvo zame zelo pomembno, pravzaprav predvsem ljudje, ki so bili okoli, skrbeli zame, tekmovali z mano. Seveda ni nujno, da debata vodi na tista področja, na katera je vodila mene, predvsem kar se tiče raziskovanja. Učinek debate na šolarje ni enoznačen, enostranski, vedno enak ali vedno dober. Nekdo, ki je nesramen, bo nesramen še naprej, debaterstvo samo ga ne bo spremenilo.

To je pač stvar značaja.
Eden od pomembnejših ljudi iz tistega časa je bil (danes ni več živ) Alfred Charles Snider, ki smo ga vsi klicali Tuna. Vzpostavil je množico debatnih programov po vsem svetu. Govoril je, da svet vodijo tisti, ki se pojavijo. Na turnirjih in debatnih šolah je imel velikokrat prvi govor on in zadnjega tudi. Bil je hipi po duhu, sicer pa resen profesor, avtoriteta, tudi nadrl je koga, če je bilo treba. V nekaterih svojih prepričanjih je bil nepopustljiv, a hkrati je delal po načelu »imejmo se radi«. Vedno je razlagal, da je nestrinjanje pozitivno, kreganje, dretje in nasilje nad ljudmi pa zagotovo narobe. Nestrinjanje moramo objeti, z ljubeznijo.

Debaterstva – torej načina, kako se pogovarjamo, kako branimo svoja stališča, kako predstavimo argumente – se je treba naučiti. In če bi ga imeli v šolah, bi bil naš javni diskurz bistveno drugačen, kot je zdaj, ko takrat, ko se s kom ne strinjamo, zelo hitro preidemo na osebne žalitve.
Zagotovo. Ljudje so navajeni in naučeni, da se pogovarjajo, volčji otrok se ne bo znal pogovarjati. Morali bi se bolj konkretno pogovarjati o tem, kako bi se drugače pogovarjali. Na fakulteti sem bil zelo skeptičen do tega, zdaj pa mi je ideja, da je pogovor igra, vedno bližje. Da se lahko igramo, se moramo strinjati o pravilih. Četudi so ta pravila zelo trivialna in brezvezna. Lahko se pretvarjamo, da smo, karkoli želimo biti, ampak glede tega se moramo vsi strinjati. S tem bi se morali bistveno več ukvarjati. Prvi del je kritično razmišljanje, to, da nekaj slišiš in imaš orodja, s katerimi presodiš, ali je to, kar si slišal, smiselno, in hkrati se sam preizprašuješ ter poskušaš sprejeti odločitve. Lahko imaš vsaj nekaj orodij, s katerimi je to lažje. Ta del, ki ga uči debata, je izjemno pomemben. In uporaben, ko ti ljudje lažejo in te hočejo v debati zapeljati čisto drugam. Drugi del je pogovor, način, kako vstopimo v igro, kako jo izvajamo, ker je debata taka, da je pritisk nate zelo velik. Stvari se dogajajo hitro, gre za tekmovanje, nimaš časa za napake, velikokrat niti za resen razmislek, in potem je tako, kot če treniraš tek.

Je to tudi generacijsko pogojeno? Se mladi lažje pogovarjajo med sabo? Imajo starejši probleme z mlajšo generacijo?
Ne vem. Res je, da se generacije med sabo razlikujejo, res je tudi, da skozi vso zgodovino starejša generacija gleda na mlajšo in se pritožuje in obratno. To ni nič novega. Treba se je vprašati, koliko uporabne vrednosti ima to oziroma kakšna je uporabna vrednost take izjave. Ker stari starši in vnuki se odlično razumejo, nič jim ne manjka. Zato bi se takim posplošitvam izognil. Ljudje smo ljudje, nekateri petdesetletniki so zelo prijazni, nekateri nesramni, in isto velja za petnajstletnike.

Nekatere značilnosti pripadajo generacijam, recimo hipijevstvo. Zdi se mi, da je nestrpnost, ki veje iz našega javnega življenja in je pogojena z določeno ideologijo, vsaj večini mlajše generacije tuja.
Nočem metati slabe luči na mlajše generacije, ampak tudi mlade nacije imamo. Če bi bilo tako enostavno, bi pač počakali, da nekateri ljudje umrejo, drugi pa se rodijo, ampak stvari ne delujejo tako.

Če bi srečali Žana Mahniča, ki je vaša generacija, o čem bi se pogovarjala?
Ne vem, ne znam si predstavljati tega pogovora. Odvisno od konteksta. Če se bova srečala na ulici, se verjetno ne bova pogovarjala. Če bi ga srečal v situaciji, ko bi nastopal v neki javni funkciji, bi bilo to neko šopirjenje, zagotovo. Del pogovora bi bil zagotovo namenjen temu, kdo je močnejši. Ne znam si pa predstavljati, kako bi bilo na pivu. Slišal sem različne stvari o njem, zagotovo ima prijatelje, zagotovo zna biti prijeten človek, ampak ker bi vedela, kdo je kdo, bi lahko hitro nastal spor. Toda – Žan, če to bereš, pošlji mi mail in pojdiva na pivo ob prvi priložnosti.

Nam naše vnaprejšnje predstave o nekom onemogočajo dialog? Kaj pa če ne bi vedeli, da je to on?
Res bi rad imel iskren pogovor z Žanom Mahničem, ker ga ne razumem. Spil bi dve pivi, se pomenil z njim o tem, kaj si misli o življenju, ga povprašal o stvareh, ki so zame nepredstavljive, in dobil iskrene odgovore. To bi rad, ampak mislim, da je nemogoče. Ne verjamem v to, težko si predstavljam situacijo, v kateri bi to lahko izvedel. Žan Mahnič je zelo radikalen primer, čeprav rad poudarjam, da imamo vsi mi prijatelja oziroma prijateljico z drugega političnega spektra. Ali pa covidnega spektra. Mladen Dolar je nekaj časa nazaj napisal, da če hočemo ostati prijatelji, moramo spiti še eno pijačo več in se pogovarjati še o čem drugem. Če bi Žan Mahnič pristopil k Filipu Dobraniću kot »radikalnemu levičarju« in jaz k njemu kot radikalnemu desničarju, strahovladcu, vemo, kam bi šel ta pogovor. Tukaj se mi zdi bolj pomembno to, da se zavedamo, da ljudje igramo družbene vloge, ki jih menjujemo. Včasih lahko sami kontroliramo, katero vlogo igramo, velikokrat pa nas kontekst potisne v neko vlogo. In ta situacija v veliki meri določa potek pogovora.

Potem je vprašanje dialoga v slovenski družbi res pomembno. Srečujemo se v tako različnih vlogah, na skrajnih koncih ideološkega polja, levo in desno, nekateri smo za partizane in drugi za domobrance, v zadnjem času pa smo cepilci in necepilci. Kje se najdemo? O čem se sploh lahko pogovarjamo? Denimo z anticepilci… Vi ste cepljeni?
Ja.

No, potem sva oba. Ampak o čem se lahko pogovarjaš z anticepilci, ki en bloc ne soglašajo z nobenimi argumenti? Ne s strokovnimi, ne z zdravstvenimi, ne s socialnimi, z nobenimi…
Mislim, da to ni res. Mislim, da je predpostavka, kako naj se pogovarjamo z ljudmi, ki ne soglašajo z nobenimi argumenti, ključen problem. V takih situacijah se a priori odločimo – vnaprej, preden imamo kakršnokoli izkušnjo – da je ta druga oseba res dobesedno nora. Osebo, ki ne soglaša z nobenim argumentom, je po neki popularni ideologiji treba zapreti v umobolnico. Ampak to niso taki ljudje, saj niso opravilno nesposobni. Razumejo stvari, razumejo, da bodo plačali kazen, če bodo prehitro vozili. Sicer bodo jezni, a jo bodo plačali. Razumejo, da morajo hoditi v službo, da se morajo stuširati. To niso ljudje, ki jih ne prepričajo nobeni argumenti. To so ljudje, ki jih ne prepričajo argumenti, s katerimi so se do zdaj srečali ali ki so nam na razpolago. Zelo rad pripovedujem naslednjo zgodbo in upam, da ne bom uničil tega argumenta. Še preden je prišla korona, je bilo veliko ljudi, ki niso hoteli cepiti svojih otrok…

Ja, anticepilsko gibanje se je začelo pred približno 20 leti.
Medicinske sestre so mi pripovedovale, kako prepričajo starše, ki nočejo cepiti svojih otrok. Pogruntale so načine, kako se te ljudi spreobrne. To pa niso načini, ki jih je uporabila naša vlada. Velikokrat deluje, pravijo medicinske sestre, to, da starše opozorijo, da otroci, ki bi hoteli na pomembne univerze, tja sploh ne bodo mogli, ker bi ob prihodu morali pokazati cepilno knjižico, ta pa bi bila prazna. Starši si potem velikokrat premislijo in dovolijo cepiti svojega otroka. Ta argument se zdi nekomu, ki verjame v razsvetljenski um in v to, da znanost premaga vse, napačen. Ker to ni tisto, kar je pomembno. Kar je pomembno, je to, da so cepiva varna, da s tem varujemo najbližje in tudi sebe. Ampak ti argumenti ne delujejo. Kar ne pomeni, da sta ta dva starša čisto zmešana, ampak pomeni, da ju bo prepričalo nekaj drugega. Moje mnenje je, da ni pomembno, zakaj so ljudje nekaj naredili, če so stvari prave.

Strinjam se, da je spekter argumentov lahko zelo pisan. Zato sem bila prepričana, da se bo z uvedbo instituta PCT število cepljenih povečalo. Ker PCT rešuje nekaj zelo preprostih stvari: lahko greš v trgovino, po bencin, na pošto, se voziš z avtobusom, greš na prireditev, v kino… Poleg tega je nekaj poklicev, pri katerih se ne bi smeli pregovarjati, ali si cepljen ali. To so tisti, pri katerih imaš opravka z veliko ljudmi. V zadnjih anketah pa berem, da se s PCT-pogojem strinja 6 od 10 vprašanih, štirje pa ne. In ti se nikoli ne bodo pustili prepričati, če jih po skoraj 20 mesecih niso prepričali nobeni argumenti.
Ravno to je treba zavrniti, to ni res. Kot ni res, da noben avto ne more plavati v vodi – nekateri avtomobili so tudi ladje.

Naj opišem primer iz moje neposredne bližine. Dva dobra znanca sta se odločila, da se ne bosta cepila. Delata v javni službi, zato vsak teden stojita v vrsti za testiranje. Velikokrat smo se pogovarjali, zelo strpno, z argumenti, veliko pogovorov in veliko argumentov je bilo zadnjega pol leta. O ničemer ju nismo prepričali.
Dokler niste prepričani, da ste poskusili vse, čisto vse, ne morete tega reči. Zdaj bom omenil nekaj, česar se ne sme delati. Samo za ilustracijo. A ju je kdo poskusil pretepsti?

No, tega ravno ne bi…
Ljudje veliko stvari naredijo drugače, ko jih enkrat pretepeš. Čeprav sem proti pretepanju. Ampak ko se vprašamo o tem, ali smo res preizkusili vse argumentativne možnosti, ki jih imamo na mizi, je odgovor skoraj vedno ne.

Čisto odkrito: včasih me je imelo, da bi ju focnila, ker enostavno ne vem več, kaj narediti.
To razumem. Veliko naše komunikacije po toliko mesecih katastrofalne situacije izhaja iz nekega obupa, na obeh straneh. Ne vemo več, kaj naj naredimo. Morda se je do neke mere treba sprijazniti s tem, da smo v Sloveniji situacijo zavozili in da bo dolgo trajalo, preden bo spet vzpostavljen kontekst, v katerem bi se ljudje cepili. To pa ne pomeni konec prijateljstev – pogovarjajmo se o tem, kako bomo živeli skupaj.

Smo obupali tudi nad politično situacijo v Sloveniji?
Upam, da ne. Veliko ljudi malo obupuje, izjava »vsi so isti« je rak, ki ga je treba izrezati. Ker niso vsi isti – 90 tistih, ki sedijo v parlamentu, ni istih. Lahko da so slabi, niso pa vsi isti. Zagotovo obstajajo načini, kako pritiskati na ljudi. Naliti si moramo čistega vina in si priznati, da smo v zadnjih letih, če ne desetletju, zapustili politiko. Rekli smo si: saj stvari še kar dobro tečejo. Vem, da je to neprijetno, kot je neprijetno nositi smeti iz stanovanja v kontejnerje. A vseeno to delamo – doma je treba posesati in treba je skrbeti za demokracijo v državi. Lahko si kdo privošči čistilko, če je dovolj bogat, večina ljudi pa mora sama pobrisati tla. Morda si kdo od državljank in državljanov, volilk in volilcev, lahko privošči, da se ne ukvarja s politiko, ker je bogat na neke specifične načine, velika večina nas pa si tega ne more privoščiti. Spomladansko čiščenje je potrebno, tudi pohištvo v stanovanju je treba kdaj zamenjati. Mislim pa, da v tem moramo najti neko veselje, mora nas veseliti. Naslednje leto so trojne volitve, naporno bo, veliko se bo dogajalo, veliko nam bodo težili, cel kup kampanj bo, veliko stvari se bo izmišljevalo, cel kup strank bo, ampak to je lahko – mora biti – vesel trenutek.

V enem stavku mi pojasnite, kaj je Glas ljudstva.
(sogovornik si vzame deset sekund za razmislek) Glas ljudstva je naš poskus, da v politiko vrnemo vsebino. Gre za to, da se kot civilna družba, kot civilne in nevladne družbene organizacije zavedamo, da imamo odgovornost do družbe. Želimo delati dobro, zato smo se tudi odločili, da bomo hodili v take službe in imeli take plače. Veliko se pogovarjamo med sabo o tem, kaj lahko naredimo. Vsi smo strokovnjaki za nekaj, imamo tudi specifične boje, druži pa nas to, da nam je pomembno, kar delamo. Po referendumu za vodo smo si govorili, da ne smemo pozabiti, da smo se ob tem spoznali, se uspeli organizirati. In da moramo ob naslednji priložnosti to izkoristiti. Potem smo šli nazaj v svoje službe in se po nekaj mesecih, ena na ena, začeli pogovarjati o volitvah. Da bo treba nekaj storiti in kaj sploh lahko naredimo. Ugotovili smo, da je največ, kar lahko naredimo, to, da se povežemo, nastopimo kot strokovnjakinje in strokovnjaki, pripravimo neke zahteve in vsebinska vprašanja ter potem stranke prisilimo, da nam dajo enoznačne odgovore. Vsi smo opazili, da ni enostavno – celo neki star politik je v intervjuju poleti izjavil, da mu je zdaj, ko ni več politik, težko, ker je biti samo volilec veliko težje. To sicer razumem, zdi pa se mi hecno. Vendar je res, da so stvari, ki nam jih stranke prodajajo, samo meglene puhlice ali pa programi, ki so videti kot korporativni načrt podjetja za naslednjih pet let na 200 straneh.

Nam bo Glas ljudstva pomagal, ko se bomo odločali?
Sklenili smo, da bomo naredili nekaj stvari, s katerimi bo ljudem lažje iti na volitve. Odločili smo se, da bomo napisali 100 stvari, za katere mislimo, da so dejansko izvedljive v letu ali dveh. Poskušamo biti čim bolj jasni in poskušamo pokriti čim več področij. Napisali bomo 100 stvari in od vsake stranke zahtevali jasne odgovore, ja ali ne. Ni največja vrednost naših zahtev v tem, da stranke rečejo ja. Mislimo, da je pomembno, da nekatere stranke rečejo tudi ne, saj so različne. Naj se pokažejo te razlike, da se volilke in volilci lahko odločijo.

Te vaše zahteve – vsaj prvih deset – so zelo bazične: javno zdravstvo, izobraževanje… Zame ima vsak človek na začetku dve temeljni pravici: do zdravja in do izobraževanja. Vsak. Iz 82 kolesarskih petkov pa smo se naučili tudi to, da se je politika odločila, da bo te zahteve preprosto ignorirala. Nihče ne odgovarja nanje. Razen s kaznimi in solzivcem. Kakšna orodja, kakšne pritiske boste uporabljali, da vas bodo politične stranke slišale in tudi odgovarjale na vaše predloge in zahteve? Vsebinsko odgovarjale, ne s puhlicami.
Ne vemo še zares, ukvarjamo se s tem, do konca leta bomo oblikovali načrt, vsak dan smo pametnejši. To je prvi del odgovora. Mislim – to pa je moje osebno mnenje, ker nič še ni potrjeno v naši mega demokratični skupnosti – da se bomo, če bomo uspešni, pozicionirali kot pomemben del politične kampanje. Mi smo reklama, ki je zastonj, ni je treba plačati, plačaš jo tako, da nam odgovarjaš na vprašanja. Ko bodo zahteve formirane, bomo postali glasni. Tukaj se zanašamo – in tega se ne smemo sramovati – tudi na podporo medijev. Ni vse samo v naših rokah. Če od danes naprej nihče več ne objavi nobenega članka o Glasu ljudstva, nam ne bo uspelo. Ta boj mora biti zelo raznolik, priti moramo do točke, ko bodo stranke prepoznale, da se jim to strateško splača – to, da na naši strani glas-ljudstva.si piše, kaj si recimo NSi misli o vsaki od teh zahtev. Zato, ker se NSi želi jasno pozicionirati v odnosu do svojih volilcev. Želel bi si, da mediji v predvolilnih soočenjih postavijo naša vprašanja. Ko bo prišel pravi trenutek in bomo naše zahteve poslali po digitalni pošti, morda tudi na papirju, ali jih postavili na štiri oči, pričakujem, da si bodo stranke vzele kakšen dan in odgovorile na 100 zahtev. To se mi zdi minimalno pričakovanje za demokracijo. Če imamo volilno kampanjo, ki bo za štiri leta določila, kdo bo pisal zakone, pod katerimi bo živela cela Slovenija, so dolžni odgovoriti na 100 vprašanj. Če tega niso sposobni storiti, ni razloga, da so stranka.

Pričakovala sem – in se zelo zmotila – da bo kakšna od političnih strank, če nič drugega, posvojila zahteve petkovih kolesarjev, ki so večinoma zelo konkretne. Ni se zgodilo. Podobno se lahko zgodi tudi vam. Bo nekaj brbotalo, ne bo pa nikogar, ki bi dejal: strinjamo se s tem, kar pravi Glas ljudstva, in to je tudi naš program? Vaša zahteva po dostopnem javnem zdravstvu je tako bazična, da bi morala vsaka politična stranka reči: ja, s tem, kar pravi Glas ljudstva, se strinjamo. Kako jih prisiliti v to?
To je kompleksna situacija, tudi stranke same po sebi niso zelo agilne tvorbe, še posebej za večje odločitve imajo interne postopke, kako do njih pridejo. Stranke delujejo po sovražnem oziroma bolj izolacionističnem principu, kar se tiče sodelovanja druge z drugo. Vsaka stran vse dela sama, kar se mi zdi zelo hecno. Posledica tega je, da ima veliko strank težave s kadri. Na koncu se še odločijo, da morajo vse to delati na skrivaj, in ko vse to sešteješ, seveda ne more nastati nič dobrega. Upam, da bo Glas ljudstva tudi impulz za to, da se o takih stvareh lahko pogovarjamo na glas. Kar nas moti pri veliko strankarskih obljubah, je, da so prazne, da z njimi nimaš nič početi. Na primer obljuba: naredili bomo red v zdravstvu. Kaj to pomeni? Da bodo narisali črte in ljudem rekli, naj tam stojijo? Rekli smo: poskušajmo biti natančni, čim bolj specifični. Recimo, naši strokovnjaki so do centa natančno izračunali, kolikšna mora biti minimalna plača v Sloveniji. Stranke bomo vprašali, ali obljubijo, da bodo zagotovile takšno minimalno plačo. In odgovor, da ne vejo, da bo vse odvisno od pogajanj, pomeni ne. Nismo se pripravljeni pogajati, ker za to niti nimamo mandata. Recimo da rečejo: 100 evrov manj bi šlo. Ne, strokovnjaki so izračunali minimalno plačo in to je naše vprašanje. Stranka se lahko ne strinja z njihovim izračunom, ampak to je na mizi. Na mizi ni integriteta človeka, ki je naredil ta izračun.

To, o čemer govorite, je en problem, drugi pa je, kako pri ljudeh doseči, da jih bodo stvari zanimale. Kako dopovedati ljudem, da morajo na volitve. Ker je tako, kot je rekel Churchill: slabe vlade izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Kako dopovedati ljudem, da je od tega, kako se bodo odločali na volitvah, odvisno ne samo njihovo življenje, ampak tudi življenje njihovih otrok in vnukov?
Želim si, da bi bilo vedno več takih ljudi, ki jih zanima politika in se politično udejstvujejo, mislim pa, da pravica do apolitičnosti mora obstajati. Že tako nimaš možnosti, da bi se odločil, ali boš živel pod oblastjo ali svoboden, vsi se rodimo pod oblastjo. In potem človeku še reči, da bo zdaj sodeloval v tej oblasti in nasilju, ki ga država izvaja? Ljudem je treba pustiti prosto pot, da rečejo ne, da se odjavijo. Če pa to naredi veliko ljudi, je slabo in imamo problem. Iskati moramo neko ravnotežje. Vsi ljudje imamo dobro razvito praktično, politično razmišljanje, mislim pa, da je strankam in podjetjem – teh ne smemo pozabiti – v interesu, da smo politično apatični. Tukaj ni prostora za kakšno veliko teorijo zarote, zagotovo pa ne bo nihče nič proaktivno naredil za to, da bi mi postali politično aktivni. Ker jim to pač ustreza. Proti temu se je treba boriti, proti ljudem in politikom, ki jim je postalo preveč udobno na njihovih pozicijah.

Nika Kovač je v najinem pogovoru za Objektiv dejala, da so se iz zmage na referendumu za vodo naučili predvsem to, da je treba iti do ljudi. Tja, kjer do zdaj ni bilo nikogar ali pa zelo redko. Ljudje so bili hvaležni, da je sploh kdo prišel, in tudi za to, da so lahko kaj povedali. Boste vi počeli podobno? Samo spletna komunikacija ne bo dovolj. Iz šolanja na daljavo je jasno, da veliko gospodinjstev nima dostopa do interneta.
Zdaj smo šele začeli, položili smo karte na mizo in začeli kartati. Lokalna mreža in lokalno delovanje se nam zdita zelo pomembna. Za zdaj smo se, tudi zaradi pandemičnih razmer, dobivali na internetu. Vsak teden imamo sestanke in vsakič se pogovarjamo o tem, kako bomo dosegli ljudi, ki niso doma v velikih centrih. Kako točno bo to videti, ta trenutek še ne vemo. Je pa bila to zelo pomembna lekcija z referenduma. Želimo si bistveno več sodelovanja s periferijo kot z Ljubljano. Pri referendumu smo imeli družbeno moč v svojih rokah, ta trenutek je nimamo. Nihče od nas v Glasu ljudstva ne more nikomur ničesar obljubiti. Mi bomo zahtevali obljube od političnih strank, dela bo veliko, predvsem pa bo treba ljudi aktivirati, da postanejo politično aktivni. Da ji, ko pride politična stranka k njim, zatežijo na polno. Težiti morajo prijateljem, ki so v strankah, politika mora postati nekaj, za kar se je naslednje leto treba pobrigati.

Vaša averzija do političnih strank mi je razumljiva, jasno ste povedali, da se nikoli ne boste oblikovali v politično stranko. Toda ali ni taka pot bolj učinkovita in lažja? Zakaj ne kot politična stranka?
Ribič sedi na obali in lovi ribe z ribiško palico. Mimo pride poslovnež, vidi ribiča, ki ujame ribo, vstane in gre. Poslovnež ga vpraša, zakaj ne lovi dlje, ulovil bi več rib in imel več denarja. »In potem?« vpraša ribič. Kupil bi ladjo in mrežo, ulovil več rib, jih prodal in imel še več denarja. Ampak, pravi ribič, imel bi več dela. Najel bi ljudi, ki bi delali zate, pravi poslovnež. »In kaj bi delal jaz?« vpraša ribič. Karkoli bi si želel, odgovori poslovnež. »Jaz si želim sedeti na pomolu in loviti ribe,« odvrne ribič.

Mi smo se v življenju že odločili, da ne želimo v stranko, da je naša osebna kalkulacija vsega drugega dela za to, da si v stranki, in razmisleka, kakšno moč imaš, če si v stranki, negativna. Druga stvar, ki je predpostavka v takem vprašanju, je posebna oblika individualizma. Zakaj vi tega, kar zahtevate od nas, raje ne naredite sami? Odgovor je, da zato, ker nihče ne zmore stvari opraviti sam. Delovati moramo skupaj, stranke, ki že obstajajo, se morajo začeti obnašati drugače. Rešitev ni v tem, da naredimo boljšo stranko, ki bo delovala ekskluzivno in se posvetovala samo z ljudmi, ki bodo prišli na razprave, ki se bo borila na političnem parketu, se silila na ministrstva. To ni to, kar hočemo narediti. Ta trenutek hočemo razpravo. To pa lahko organiziramo kot skupnost civilnodružbenih in nevladnih organizacij, ki imajo strokovnjake, ki stojijo za zahtevami, ki jih bomo pripravili do konca leta. Potem pa pričakujemo od strank, da pridejo, se pogovorijo z nami, pomenijo z ljudmi, da držijo obljube in naredijo svoje delo. Tako kot v različnih podjetjih različni ljudje delajo različne stvari, na koncu pa sestavijo skupen produkt. Ne pogovarjajo se vsak dan, da bi bili oni raje direktorji. Seveda, če je direktor slab, ga je treba odstaviti. Čim prej. Če pa zato, ker ima direktor na papirju veliko pristojnosti in vpliva, vsi želijo biti direktor, nas to pripelje do situacije, kjer je človek človeku res volk. Ravno to hočemo preprečiti. V Sloveniji imamo dovolj strank in naj se te stranke zresnijo, izjasnijo o tem, kaj počnejo, naj nehajo lagati, naj nehajo prelamljati obljube, pa bo vse okej.

vir: dnevnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

24 junij 2022

David Berke je trikratni državni prvak v svoji kategoriji – Za dosego vrhunskih rezultatov dosledno sledi zastavljenemu načinu dela

David Berke, ki je po izobrazbi diplomirani kineziolog, se je z bodibildingom začel ukvarjati pred približno petimi leti. V preteklosti je treniral nogomet, med študijem tudi judo, kmalu pa mu ti treningi niso več zadostovali. »Potreboval sem več športa v življenju« pove. Za uspeh na področju bodibildinga sta po njegovih besedah pomembni dve stvari. »Zadostna mišična masa in čim manj maščobe, seveda pa je odvisno, v kateri kategoriji tekmuješ.« V bodibildingu so namreč številne kategorije za moške in ženske, razlikujejo pa se tudi med posameznimi zvezami. Berke, ki tekmuje v mednarodni zvezi za bodibilding in fitnes IBFF, je leta 2016 začel tekmovati v kategoriji athletic. »Ker sem visok 174 centimetrov, sem v tej kategoriji lahko imel okrog 77 kilogramov. Zdaj jih imam okrog 90, zato tekmujem v drugi, močnejši kategoriji. Po teži so kategorije do 70, do 80, do 90 in nad 90 kilogramov. Obstaja pa še več posebnih kategorij, in sicer fitness model, fitness, athletic physique in men's physique, kjer sta prvotnega pomena videz zgornjega dela telesa ter estetika.« Kot je še povedal sogovornik, je z leti konkurenca postala zelo velika. »V posamezni kategoriji tekmuje od pet do šest posameznikov, najštevilnejše pa so še vedno tiste kategorije, v katerih nastopajo tekmovalci z manj mišične mase oziroma imajo manj kilogramov. Lahko pa rečem, da zanimanje za udeležbo na tekmovanjih v zadnjih letih narašča.«

Prehrana in treningi so ključnega pomena

Diplomirani kineziolog se na tekmovanja pripravlja vse leto, tekmuje pa na amaterski ravni. »Bodibilding je predvsem estetski šport, tudi zato obstajajo različni pristopi k njemu. Nekateri se vse leto trudijo držati nizek odstotek telesne maščobe in so zato v razmeroma dobri formi. Jaz pa sem do sedaj delal tako, da sem si razdelil obdobja na pridobivanje mišične mase in na kurjenje maščob.« V obdobju pridobivanja mišične mase ga zato ni skrbelo, koliko bo pojedel, saj je bil njegov cilj »zrasti«. »Prehrana pri bodibildingu je relativno zdrava, vendar se razlikuje glede na cilje, ki jih imaš. Če želiš pridobiti mišično maso, moraš pojesti zadosti kalorij, da si v kaloričnem presežku. Ne smejo manjkati beljakovine za regeneracijo mišic ter aminokisline in prehranski dodatki. Ko pa pride do obdobja čiščenja oziroma kurjenja maščob, moraš paziti, da si v kaloričnem minusu. Vseeno pa moraš pojesti zadosti beljakovin, da ohranjaš mišično maso,« je razložil. Ko je v obdobju pridobivanja mišične mase, s hrano zaužije od štiri do pet tisoč kalorij. Za zajtrk ima okrog sto gramov ovsenih kosmičev, ki jim doda dve merici sirotkinih beljakovin ter zamrznjeno sadje in arašide. Čez dan ima nato razporejene do štiri dodatne obroke, ob katerih poje vsaj kilogram piščančjih prsi, ki so kakovosten vir beljakovin, zraven poje okrog tristo gramov riža. »Če vidim, da pridobivam maščobo, nekoliko zmanjšam ogljikove hidrate,« je dodal. Po treningu spije beljakovinski šejk in poje sadje, zvečer pa poje še skyr oziroma mlečni izdelek, podoben skuti, ter pol litra beljakov. Poleg ustrezne prehrane so bistvenega pomena tudi treningi, ki temeljijo na uporabi uteži ter kardio vadbi. »Dobro je vključevati tudi raztezne vaje, saj je možnost poškodb manjša, izkoristek mišic pa večji. Vendar si za to velikokrat vzamemo premalo časa,« je poudaril. Treninge ima dvakrat dnevno. Zjutraj opravi kardio vadbo, popoldne oziroma zvečer pa še vadbo z utežmi. Trenira večinoma sam, pred tekmovanji ima pomoč predvsem pri hidraciji.
Kiparjevo delo

  Najboljši je bil na svetovnem prvenstvu, v kategoriji do 90 kilogramov.
David Berke je v začetku meseca na svetovnem prvenstvu v Kopru postal svetovni prvak v kategoriji do 90 kilogramov.

Tekmovanje je bilo v okviru zveze International Bodybuilding and Fitness Federation, udeležilo pa se ga je kar 200 tekmovalcev iz dvajsetih držav.

»Mislim, da ne more nihče v nobenem športu kar tako pričakovati zmage na svetovnem prvenstvu,« razlaga novopečeni svetovni prvak in dodaja, da je zmage neizmerno vesel, saj je na tak način dobil potrditev, da se trud obrestuje.

VIR vestnik.si / Sobotainfo.com

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

14 september 2021

Predsednica Kulturnega društva Lendava-Novi Sad povezuje kulturo dveh mest

Zlatka Frajzman, ki jo prijatelji kličejo Pupa, je živela v materinem Novem Sadu in očetovem Mariboru, dokler je ljubezen na poti med tema mestoma ni zadržala v Lendavi, kjer je tudi ostala.

Na mesto Maribor, od koder je njen oče, sicer ni nikoli čutila večje navezanosti, pravi, je pa vedno bila močno navezana na Novi Sad, zato je tudi ohranjala in spet vzpostavljala vezi z ljudmi, ki živijo v vojvodinski prestolnici. Zaradi lepih spominov je tudi ustanovila Kulturno in turistično društvo Novi Sad Lendava, s katerim si prizadeva krepiti vezi med mestoma in kulturnimi društvi v obeh. Živi v Lendavskih Goricah, v Novem Sadu pa sta njena mama in brat.

Oče Avgust Frajzman je njeno mamo Marijo, ki so jo klicali Mara, spoznal, ko je bil na služenju vojaškega roka v Novem Sadu, pravi Pupa: »Takrat so bili pri vojakih dve leti in na enem njegovih izhodov iz kasarne v mesto sta se spoznala. Sicer je oče bil večkrat zunaj kasarne, saj je bil voznik vojaških vozil. Ko se je končal vojaški rok, sta se preselila v Maribor, kjer sem se rodila.« V Mariboru je preživela petnajst let, potem pa so se preselili v Novi Sad. Tam se je tudi poročila in rodila dva sinova, Zlatka in Davorja. Zlatko živi v Lendavi, Davor pa se je odselil v Kanado: »Ob preselitvi v Novi Sad sem se dokaj hitro prilagodila na novo okolje, saj je to multikulturno mesto, kjer živi 26 narodov. Bila sem precej aktivna in sem spoznala veliko ljudi. Med drugim sem se družila tudi z Đorđem Balaševićem oziroma bolj z njegovo ženo Olivero. Tam sem se srečno poročila in potem tudi srečno ločila ter po razpadu države preselila v Slovenijo.« Ko se je v času vojne na Hrvaškem vračala iz Novega Sada v Maribor čez Madžarsko, je v Lendavi spoznala Robija Horvata in potem zaradi njega tudi ostala v Prekmurju. Ker je komunikativna, se je hitro vključila v življenje skupnosti ter z Robijem, ki je bil glasbenik, tudi sodelovala pri organizaciji glasbenih prireditev: »Bila sem zelo navezana na očeta, ki je bil voznik avtobusa, in sem po razhodu z Robijem razmišljala o selitvi v Maribor. Vendar pa sem sklenila, da bom ostala. Zdaj živim v raju, v zidanici z vinsko kletjo med vinogradi v Lendavskih Goricah. Tu sem našla svoj dom. Tu sem našla sebe in tudi ljudi, ki živijo tu, imam rada.«

Kulturne vezi z društvi in ustvarjalci iz Novega Sada je začela aktivneje vzpostavljati, ko se je zaposlila na Zvezi kulturnih društev Lendava in se včlanila v Srbsko kulturno društvo Jovan Jovanović Zmaj Lendava: »Prej sem bila ljubiteljica glasbe in sem pisala pesmi, nisem pa se toliko posvečala aktivnostim društev. Tako s srbskim društvom kot tudi z ZKD Lendava smo vabili društva iz Srbije na prireditve ter nastope v Lendavo, in ker sem bila sama iz Novega Sada, sem vzpostavila stik s tamkajšnjimi kulturnimi društvi. V Lendavi so nastopila različna društva iz Novega Sada, organizirali pa smo tudi likovno kolonijo, na katero smo povabili likovnike od tam.« Društva in likovniki iz lendavske občine pa so nastopali in ustvarjali v Novem Sadu. Pri tem jim tudi finančno pomagata vodstvi obeh mest. Žal je zadnje leto in pol zaradi pandemije bilo zelo malo sodelovanja in izmenjav nastopov društev, dodaja Pupa.

Med Srbi, ki živijo v Prekmurju, jih je precej iz Vojvodine, pravi Zlatka: »Med njimi so tudi zdravniki, precej pa jih je sem prišlo, ker so dobili službo v podjetju Nafta Lendava. Ti so se hitro vključili v skupnost, saj sta si kulturi precej blizu. Oboji smo del Panonske nižine, ravnice. Imamo podobno kulinariko, pa tudi ljudsko glasbo.« Tudi poezija obeh pokrajin, Vojvodine in Prekmurja, si je blizu. S svojimi pesmimi je sodelovala na literarnih dogodkih v obeh pokrajinah in jih objavljala v zbornikih. Njene pesmi v srbskem jeziku so objavljene v zborniku Pobiralci rose, ki jih je izdala Zveza kulturnih društev Lendava. Objavili pa so jih tudi v srbskem zborniku Balkan diše stihom, kjer so pesmi avtorjev iz vseh držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zbornik so nameravali predstaviti tudi v Sloveniji, a zaradi pandemije doslej to ni bilo mogoče.

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 december 2021

Prvi veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem, akreditiran tudi za Ukrajino in Bolgarijo. Pravnik, učitelj klavirja in ljubitelj umetnosti.

Ferenc Hajos - Feri je rojen v Budimpešti, kamor je oče mamo odpeljal na porod zaradi previdnosti, saj sta bila oba starejša. Sicer so ves čas živeli v Lendavi, srednjo šolo pa je obiskoval v Murski Soboti. Ker izhaja iz pravniške družine, saj sta bila pravnika tudi dedek in oče, je to tradicijo nadaljeval, a po duši ostal glasbenik.

Kakšna je bila mladost v Lendavi?

»Bilo je zelo živahno. Če me sprašujete o Lendavi v razvoju. Moj dedek je bil zelo zavezan Lendavi. On se je sem priselil. Ustanovil je nogometni klub Nafta, leta 1903. V Madridu je bil nogometni klub ustanovljen zgolj leto prej, vendar je ime Real dobil dosti kasneje. Dedek je ustanovil tudi gasilsko društvo, bralno društvo in mnogo stvari v Lendavi. Tu je bila knjižnica, preden je bila drugod v Sloveniji. Naredil je kanalizacijo, pločnike, granitne ceste. V Soboti je še takrat, ko sem jaz prišel v gimnazijo, bilo blato, v Lendavi pa smo imeli betonirane pločnike. Lendava je bila gospodarsko in kulturno visoko razvito mestece. Gospodarsko tudi zato, ker je tu živelo veliko židov. Hiše levo in desno od nas so bile židovske. To so bili moji dobri prijatelji iz otroštva. Izjemno nesrečni smo bili, ko so te ljudi leta 1944 odpeljali. Moja mama je dneve jokala. Lendava je bila od nekdaj mešana in na nacionalni ali verski osnovi ni bilo nikoli konfliktov.«

Kakšne spomine imate na soboško gimnazijo?

»Obiskoval sem soboško gimnazijo in stanoval v internatu. Hodil sem tudi v glasbeno šolo. V internatu smo imeli zelo ambicioznega upravnika, pisal se je Vodušek. Spodbujal nas je, da smo učenci, ki smo stanovali v internatu, pripravili opereto Vesela vdova. Jaz sem pripravljal pevke in pevce, ki so vsi bili iz internata. S to predstavo smo nastopali v Murski Soboti in gostovali tudi v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi. V tistem času sem imel bogato glasbeno življenje in bil sem v dilemi med glasbo in pravom.

V tej soboški generaciji so bili še Jože Bedernjak, Martin Vinčec, ki je bil dolgo časa tajnik občine, dober prijatelj mi je še sedaj Flegarjev Pubi Franc, inženir gradbeništva, Tonček Kapun, ki je bil direktor Krke v Ljutomeru, Marko Jagodič, univerzitetni profesor, in še bi jih lahko našteval.«

Kako je potem pri izbiri študija zmagalo pravo?

»Šel sem v Ljubljano, ker je bila velika dilema, ali bom šel študirat glasbo ali pravo. Zaradi družinske tradicije sem se nekako odločil za pravo. V Murski Soboti in Lendavi sem tudi na glasbeni šoli poučeval klavir in celo dirigiral soboškemu simfoničnemu orkestru. Igral je Nadai, ki je poučeval violino, Močan je igral kontrabas, poučeval je solfeggio in kontrabas. Prej je vodil orkester Daniel Grum. Potem ko je kot ravnatelj odšel z glasbene šole v Murski Soboti, sem tri leta dirigiral simfoničnemu orkestru. Moram reči, da je bil to zelo dober simfonični orkester. Orkester je imel tudi Ljutomer in dogovarjali smo se, da bi ustanovili pomurski simfonični orkester. Potem sem šel za sodnika v Lendavo in se ta ideja ni uresničila.«

V študentskih časih ste bili tudi pianist v baru.

»To je zelo slavna epizoda. Med počitnicami sem igral v slovitem orkestru Geze Baranja. Igrali smo v hotelu Palace v Portorožu. Ti fantje so bili moji dobri prijatelji in vsi so bili Romi. Direktor hotela Helios v Portorožu je naredil plakat in nanj napisal »Original Zigeuner aus Budapest«. Vsi so bili šolani glasbeniki, nekateri so igrali tudi v simfoničnem orkestru. Včasih smo igrali do zgodnjih jutranjih ur. Jaz sem kot študent užival, da sem lahko na morju. Sam imam že po naravi nekoliko bolj temno kožo in sonce me je prijelo, da sem bil res temen. Med temi kolegi iz orkestra so bili nekateri že iz mešanih zakonov, ne zgolj romskih, dva sta bila plavolasa. Tu in tam je bilo kakšnega nemškega turista slišati, da je edino pianist (s tem so mislili mene) pravi Rom, drugi pa da niso. Jaz pa edini nisem bil Rom, vsi drugi so bili.«

Kot pravnik ste delali v Lendavi, hkrati pa tudi prevajali.

»Vso svojo pravno kariero sem deloval v Lendavi, sem pa tudi prevajal. Zaprosili so me za prevajanje, ker sem verjetno najbolj obvladal oba jezika. Po narodnosti sem sicer deklariran Madžar, vendar izhajam iz mešanega zakona. Moja mama je bila Slovenka, oče pa zaveden Madžar. Prek sodnije so me zaprosili, da bi prevajal. Tako da sem prevajal tudi velikim možem. Titu na Brdu večkrat. Ko so prišli v Slovenijo Madžari, je sicer prišel prevajalec iz Beograda, vendar je slovensko vodstvo želelo, da se prevaja tudi v slovenščino. Tudi Kavčiču sem prevajal v Budimpešti. Prevajal sem skoraj vsem predsednikom vlade, tudi ko je bil Kadar pri nas na počitnicah, sem njemu in Titu deset dni prevajal na Brdu.«

Ste tudi eden pobudnikov srečevanj narodnosti sosednjih držav.

»Na to sem zelo ponosen. Z dr. Francijem Zwittrom, ki je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij v Avstriji, in Borisom Racetom, predsednikom Slovencev v Italiji, smo ustanovili povezavo, na podlagi katere smo se sestajali in se dogovarjali o pravicah manjšin v vseh treh državah. Prvi smo v to povezavo pritegnili tudi porabske Slovence. Vsako leto smo se sestajali v drugi državi. Zato ima Slovenija enega najboljših izobraževalnih sistemov za manjšine v Evropi.«
Soustanovili ste tudi srečanja panonskih pravnikov.

»V času, ko je bila Madžarska v Varšavskem paktu, mi smo bili neuvrščeni, Avstrijci pa nevtralni, smo zbrali pravnike in se dogovarjali. Bili so pravniki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. To je bilo leta 1971. Izmenjevali smo pravniške prakse in se pogovarjali o sodelovanju med državami. To društvo je delovalo več kot dvajset let. Izdana je bila tudi knjiga.«

Kako ste prišli do položaja veleposlanika v Budimpešti?

»Tega ne vem. Lepega dne je prispel klic, da bosta v Lendavo prišla predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel in se želita sestati z menoj. Kasneje sem neuradno izvedel in verjel bi, da je res, da so me želeli predlagati za generalnega konzula v Celovcu. To zlasti zato, ker sem sodeloval z vsemi vodilnimi koroškimi Slovenci. Bili smo prijatelji, vendar diplomatskih izkušenj, razen tistih prevajalskih, nisem imel.

A kako sem prišel v Budimpešto, ne vem, čeprav sem deklarirani Madžar. Danes ocenjujem, da je bila to izjemno pametna in koristna poteza slovenske vlade. Menda je bil to predlog koroških Slovencev, ampak jaz o tem uradno ne vem nič. Prišla sta v Lendavo in mi ponudila mesto veleposlanika. Potem sem bil pol leta na izpopolnjevanju na ministrstvu za zunanje zadeve, zelo veliko pa mi je pomagal Rudi Čačinovič, dolgoletni diplomat. On mi je zelo veliko pomagal, predvsem s praktičnimi nasveti, ki so mi zelo koristili pri diplomatskem delu.

V Budimpešti je bilo treba postaviti veleposlaništvo. Stanoval sem v hotelu, začeli smo v enem stanovanju. V času mojega mandata sem organiziral, da se je kupila kar precej ugledna hiša v Budimu in smo jo prenovili in priredili za potrebe rezidence in veleposlaništva. Slovensko veleposlaništvo je še vedno tam.«

Je bilo v Budimpešti veliko dela?

»Dela je bilo ogromno, bili smo majhna ekipa. Imeli smo konzula Milivoja Butinarja, ki je sedaj tudi že v pokoju, in nekaj sodelavcev. Treba je bilo pregledati vse stare pogodbe in napisati ter skleniti nove med novo državo Slovenijo in Madžarsko. Poleg tega pa postaviti veleposlaništvo in navezati stike.«

Na kakšen sprejem ste naleteli na Madžarskem?

»Na izjemnega. Madžari so me sprejeli izjemno prijateljsko. Akreditivna pisma mi je v Sloveniji podpisal Milan Kučan, ki me je tudi zelo podpiral in s katerim sva skupaj obiskovala glasbeno šolo v Murski Soboti, tako da se poznava že od takrat. On mi je podpisal akreditiv, ki sem ga izročil madžarskemu predsedniku Arpadu Gönczu, in mislim, da sem tudi jaz prispeval, da sta s Kučanom postala zelo dobra osebna prijatelja. Göncz je sedel tukaj, kjer sedite sedaj vi. Trikrat me je zasebno obiskal in mislim, da se je to malokomu zgodilo. Različni veleposlaniki, akreditirani v Budimpešti, so me tudi zasebno obiskali. Tukaj so bili ukrajinski veleposlanik, tudi akreditiran v Ljubljani, nemški, izraelski, finski. S finskim veleposlanikom sva v Budimpešti ustanovila klub madžarsko govorečih veleposlanikov. Med njimi je bil tudi veleposlanik Južnoafriške republike, ki je bil po narodnosti Bur. Bilo nas je kakšnih dvajset in enkrat sem jih vse pripeljal na obisk v Slovenijo. Ko smo bili na Bledu in gledali z gradu, je finski veleposlanik dejal: 'Feri, dam ti dvesto finskih jezer za to eno'.«

Slovenijo ste postavljali na zemljevid sveta.

»Takrat je bil predsednik madžarske vlade Jozsef Antall. Z njimi smo bili v izjemno dobrih odnosih, Madžari so celo predlagali, da bi bil jaz častni konzul Madžarske v Sloveniji, vendar to ne bi bilo najbolje, ker sem bil veleposlanik na Madžarskem. Bil sem tudi akreditiran veleposlanik za Ukrajino in Bolgarijo. Dobil sem visoko državno odlikovanje na Madžarskem in v Bolgariji, v Ukrajini sem dobil priznanje predsednika in visoko državno odlikovanje tudi v Avstriji.«

Tudi mlajši diplomati vas visoko cenijo. Ksenija Škrilec, donedavna veleposlanica v Avstriji in prej na Madžarskem je prve izkušnje dobila od vas. S svojim delom ste vzgajali tudi mlade diplomate. Kaj se vam zdi v današnjem digitalnem svetu pomembno za mlade diplomate?

»To, kar se je meni dogajalo, da se je na primer izraelski veleposlanik, ki je bil v bližini, nenapovedano oglasil pri meni, je plod medsebojnih odnosov. Ksenija Škrilec je bila že takrat izjemno sposobna in predvsem zanesljiva. Lahko sem ji zaupal najpomembnejše naloge in vedno sem bil prepričan, da jih bo zelo dobro opravila. Tako je tudi bilo. Te izkušnje so ji koristile, ko je postala veleposlanica in to delo zelo dobro opravila. Tako v Avstriji kot prej na Madžarskem. Diplomacija je tudi veščina, predvsem moraš znati komunicirati. Ti si tam, da zastopaš interese svoje države.«

Kako bi ocenili odnose med Slovenijo in Madžarsko danes?

»Če se na madžarski strani za to veliko željo po dobrih odnosih s Slovenijo skrivajo tudi drugi interesi, je to problem. Na Madžarskem je precej močan nacionalizem. Vseeno upam, da je Evropska unija garancija, da bo mir in da se bo vse uredilo in ne bo imelo kakšnih hujših posledic. To, da dobro sodelujemo na gospodarskem področju, pa je izjemno razveseljivo. Upam, da v ozadju ni kakšnih drugih interesov.«

Verjetno sta vam odraščanje v Lendavi in njena multikulturnost pomagala tudi v diplomatski službi.

»Prav gotovo. Prej nisem bil poslanec, ker nisem bil član partije. Sem pa bil sedem let član ustavne komisije v slovenski skupščini. V bistvu smo pripravljali ne samo amandmaje, ki so bili podlaga za kasnejše pravne ukrepe za osamosvojitev Slovenije, ampak smo tudi urejali položaj manjšin, in tisto, kar je danes zapisano v slovenski ustavi o položaju italijanske in madžarske manjšine, je v veliki meri moje delo. Na to sem zelo ponosen, ker je to Sloveniji priznano in v čast tudi v širšem okolju.

Po vrnitvi iz Budimpešte in upokojitvi sem bil šest let član odbora za okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin v Evropski uniji. Tam sem tudi delal in vam povem, da je to, kako je v Sloveniji urejeno manjšinsko vprašanje, ocenjeno zelo pozitivno. Slovenija ima eno najboljših manjšinskih zakonodaj v Evropi.«

Drži, da je bil kava ob 9. uri zjutraj v lendavskem trgovskem centru vaš dolgoletni obred?

»Imeli smo ta ritual. Miza je bila že pogrnjena in na njej napis rezervirano, ker se je vedelo, da smo ob devetih mi tam. Laci Ivanec, Evgen Šimonka, Feri Kiraly, občasno tudi drugi, ki so se nam radi pridružili. Koronačas je tudi to onemogočil, sicer pa sva od originalne zasedbe tukaj zgolj še jaz in Feri.«

Kaj bi sami poudarili kot največji uspeh svojega diplomatskega dela?

»Rekel bi predvsem to, da sem vzpostavil res dobre odnose in prijateljske odnose med Slovenijo in Madžarsko. Predsednika držav sta postala prijatelja, dobro so sodelovali predsedniki vlad in zunanji ministrstvi. Poudaril bi tudi ustanovitev kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, kjer se nam je pripetila anekdota. Doajen diplomatskega zbora je v katoliških državah vedno papeški nuncij in na enem dogodku je madžarski zunanji minister pomotoma mene pozdravil kot doajena diplomatskega zbora. To je bila seveda napaka, ker sem bil le doajen kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, in papeški nuncij mi je takoj dejal, da mi ga je uspelo prehiteti. Ob tem smo se seveda nasmejali, ker sva bila tudi s papeškim nuncijem v zelo dobrih odnosih. Ta dobra poznanstva pridejo prav v težjih situacijah. Spomnim se, da je bila nekoč težava z dobavo plina. Takratnemu direktorju Petrola sem uredil srečanje z maroškim veleposlanikom in sta se uspešno dogovorila.

Poleg rednega pravniškega dela ste na glasbeni šoli poučevali klavir. Ali danes še kdaj zaigrate?

»Ne, igrati sem nehal. Glasbo samo še poslušam. Veste, star sem že sedeminosemdeset let.«

Vsi, ki vas poznajo, vas zelo hvalijo.

»To je lepo slišati. Moje vodilno načelo v življenju je bilo poštenje in iskreno prijateljstvo. Če sem s kom, ki je to zaslužil, vzpostavil prijateljske odnose, je to prijateljstvo držalo. Zelo sem ponosen, da sem lahko bil prvi veleposlanik Slovenije v teh treh državah.«

Poznani ste tudi kot ljubitelj umetnosti.

»Menim, da je kultura izjemno pomembna za ohranitev humanosti. Brez kulture se niti Slovenci niti manjšine ne bi mogli obdržati. Zaradi tega visoko cenim vsako kulturno ustvarjalnost, in če mi zdravje dopušča, se udeležim vsakega kulturnega dogodka. Vesel sem, da imamo tudi v Lendavi toliko izjemnih ustvarjalcev.«

Pravna država. Danes se v medijih pojavljajo predvsem starejši pravniki, ki morajo marsikomu razložiti, kaj to v osnovi pomeni.

»Sem izjemno velik zagovornik pravne države. Slovenija, Madžarska in tudi Evropska unija imajo prihodnost zgolj, če bodo zagotovile vladavino prava. Vladavina prava je zame, da spoštujemo zakone in ne iščemo drugih poti. Pošteni moramo biti, delati v korist ljudi in države in se držati zakonov.«

 

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

09 avgust 2021

 

Okrepčevalnica Derviši je v starem mestnem jedru Lendave, iz nje pa v toplejših mesecih že vrsto let odhajajo nasmejani otroci in odrasli s sladoledi v rokah. Obiskovalce danes sprejme in postreže že četrta lendavska generacija iz družine albanske narodnosti Derviši. Ta je v Lendavi že več kot stoletje in je prišla iz Tetova v Makedoniji. Iz četrte generacije je tudi Abdilqerim Derviši, ki ga njegovi prijatelji in znanci kličejo Čerim. Za kakovostno ponudbo sladoleda in slaščic v družinskem podjetju skrbi skupaj s stricem Neđadijem Dervišijem, ki ga prijatelji in znanci kličejo Neđo. Neđo je pred petimi leti prejel plaketo občine Lendava, na katero je zelo ponosen. Plaketo so mu podelili za njegovo pripadnost Lendavi, človeški odnos do soljudi in mesta, za povezovalno in družabno vlogo ter za odličen sladoled, kot so zapisali v obrazložitvi.

Zgovorna brata Neđo in Rafis

Tisti, ki so pred več kot desetletjem obiskovali to slaščičarno, se spominjajo dveh prijaznih slaščičarjev Neđa in Rafisa, ki sta jim postregla in se z obiskovalci tudi pogovorila. Rafis je pred desetimi leti umrl. Ob zelo komunikativnih bratih so pomagali še drugi člani družine, v slaščičarni pa so ves čas bili tudi najmlajši družinski člani, ki so tako spoznali veliko ljudi iz Lendave in od drugod, pravi Čerim. Obiskovalci danes lahko tudi posedijo v gostišču ali pred njim, kjer je lep razgled po starem mestnem jedru Lendave z meščanskimi zgradbami, starimi več kot stoletje, kakršna je tudi ta, v kateri je okrepčevalnica. Zgradba je spomeniško zaščitena in družina za njo v skladu s tem tudi skrbi in jo obnavlja.

Za postrežbo gostom običajno poskrbi Čerim (Abdilqerim, op. p.), ki mu pri tem dela družbo žena Arbnora. Čerim pravi, da je družina vedno bila močno navezana na Makedonijo, kjer so se na dopustu po napornem delu spočili in sprostili v družbi sorodnikov in prijateljev. Tja so običajno šli na obisk pozimi, saj je bilo poleti veliko dela. Kljub temu da so že vrsto let v Sloveniji, so se vezi s sorodniki ohranile in jih večkrat obiščejo.

Tudi sam se rad poda tja: »Veliko pristnih vezi se je že prva desetletja po prihodu družine v Lendavo stkalo tudi tukaj, s Slovenci, Madžari, Hrvati in prebivalci drugih nacionalnosti. V tem multikulturnem okolju so bili prišleki vedno zelo dobro sprejeti, če so doprinesli k razvoju kraja in se dobro vključili v življenje mesta. Naša družina s tem ni imela nikoli težav. Še posebej veseli pa so naših prednikov bili otroci iz Lendave in okoliških krajev, ki so lahko kupili dober sladoled. Za nas in naše prednike so vedno bila največja nagrada nasmejani otroci, ki so bili zadovoljni z našim sladoledom.« Pred stoletjem so ponujali le dve ali tri vrste sladoleda, sedaj pa je že veliko različnih okusov.

Velika novost za mesto

Njegov pradedek, ki mu je bilo ime enako kot njemu – Abdilqerim –, je leta 1920, torej takoj po prvi svetovni vojni, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, prišel v Lendavo s stricem kot sezonski slaščičar. To pomeni, da je bil v mestu le v toplih mesecih, ko je izdeloval in prodajal sladoled, potem pa se je vrnil v Makedonijo. Za sezonsko delo je potreboval dovoljenje države in lokalne skupnosti. »To je bila za Lendavo velika novost, saj takrat ni bilo veliko slaščičarn. Najbližji sta bili v Murski Soboti in Čakovcu. Lendava pa se je v tem obdobju razvila v pomembno mesto in križišče poslovnih poti, dovolj veliko, da je lahko slaščičar preživel družino s svojo dejavnostjo,« je spomnil sobesednik.

Na začetku pradedek še ni imel lokala, ampak je sladoled prodajal tako, da ga je vozil naokrog s kolesom v za to prirejenem prostoru in v posodah, v katerih je ohranjal nizke temperature. Sladoled je izdeloval ročno, kar je zahtevalo veliko mešanja, nizko temperaturo pa je ohranjal z ledom iz ledenic, ki so bile skopane v bližnje hribe Lendavskih Goric. Ledenice so bile zelo dobro izolirane z glino in je bil led v njih tudi v bolj vročih mesecih.

Lokal je odprl šele dobrih deset let po prihodu v starem mestnem jedru Lendave, na drugi lokaciji, kot je danes. Prodajo sladoleda so pozneje dopolnili še s prodajo napitkov in peciva. Zgradbo, v kateri je bila slaščičarna, so v sedemdesetih letih podrli, ker so tam zgradili trgovino oziroma blagovnico. Zato so se preselili v prostore, v katerih so še danes, prostori nekdanje blagovnice v sosednji stavbi pa so sedaj prazni.

»Po pradedkovi upokojitvi je slaščičarno vodil dedek Nazmi, potem pa sta z njegovim delom nadaljevala njegova sinova Rafis in Neđadij. Otroke in druge ljubitelje sladoleda sta tudi onadva večkrat razveselila po drugih lokacijah v Lendavi in v sosednjih vaseh, kamor sta ga pripeljala na prirejenem kolesu,« se je še spominjal Abdilqerim Derviši. Prodajala sta ga tudi na proščenjih in drugih prazničnih dogodkih, kjer se je zbralo veliko ljudi.
vir:vestnik