Na področju kulture je težje delati v Prekmurju kot v prestolnici

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Sabina Šinko je vodja Lutkovnega gledališča Pupilla iz Lendave, v katerem že od leta 1993 ustvarja lutkovne predstave, ob katerih se lahko otroci neprisiljeno veliko naučijo in razvijajo domišljijo.

Njihove predstave, od katerih jih je veliko tudi sama režirala, temeljijo na raziskovanju tradicionalnih in novih lutkovnih tehnik ter izvirni likovni podobi, za katero poskrbi Sabina. Ob lutkovnih predstavah so v gledališču organizirali še ustvarjalne delavnice, prireditve za otroke in izdelovali lutke, maske in kostume. Leta 2000 je prvič organizirala festival Lutkovni pristan Lendava, na katerem so si ljubitelji lutkovnega gledališča lahko ogledali predstave mnogih lutkovnih skupin iz Slovenije in tujine. Zaposlena je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer predava o likovni umetnosti, oblikovanju lutk in gledališko-scenski umetnosti. Sodeluje z Lutkovnim gledališčem Maribor, kjer skrbi za likovno podobo predstav.

Kako je videti na odru, ko mala kokoška peče kruh v magičnem svetu lutkovne predstave?

»Mala kokoška peče kruh je naslov naše predstave, v kateri igra Vitomir Vratarič in s katero smo otrokom na interaktiven način približali vrednote ljudskih pravljic, začinjene s sodobnimi problemi. To je bila druga predstava našega projekta Lutkovna pripoved, kjer pripoveduje zgodbo in igra ena igralka ali igralec in ob tem spodbuja otroke, da sodelujejo v predstavi.«

Vas je lutkarstvo navdušilo že v otroštvu, ste že takrat ustvarjali z lutkami?

»Že v otroštvu sva s prijateljico organizirali lutkovne predstave za starše in sosede, zgodbe sva si izmislili, temeljile pa so na zgodbah, ki sva jih slišali. Sami sva tudi naredili lutke, s katerimi sva nastopali. Imeli sva zelo bogato domišljijo. Sicer v Lendavi ni bilo dosti možnosti, da bi si kako lutkovno predstavo tudi ogledali, videli sva jih predvsem na televiziji. Spomnim se, da smo si, ko sem bila v vrtcu, ogledali predstavo Zvezdica zaspanka in ta me je res navdušila. Ni pa bilo v Lendavi tradicije lutkarstva in tako tudi pravih vzvodov, motivacije za ustvarjanje ne. Slišala pa sem, da je lutkovna skupina v Lendavi ustvarjala predstave v letih po drugi svetovni vojni. Sem pa v otroštvu veliko slikala in risala. Rada sem tudi šivala oblekice igračam. Ljubezen do lutkarstva je potem v osnovni šoli v Lendavi in srednji šoli v Ljutomeru nekoliko zamrla, sem pa bila vse bolj navdušena nad likovno umetnostjo. Gledališče me v srednji šoli sploh ni zanimalo, le likovno ustvarjanje.«

Kdaj se je spet rodila želja po lutkovnem ustvarjanju in po lastnem lutkovnem gledališču?

»Med študijem na pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer sem študirala likovno pedagogiko. Za to me je navdušila Breda Varl, ki nam je na fakulteti predavala lutkarstvo, bila pa je tudi oblikovalka lutk v Lutkovnem gledališču Maribor, njen mož Tine pa je bil tam direktor. Bredina predavanja so me spodbudila, da sem za diplomsko nalogo oblikovala lutkovno predstavo v mariborskem lutkovnem gledališču. Tam sem lahko tudi natančno opazovala ves postopek nastajanja lutkovne predstave. Lutke sem v delavnici gledališča sama izdelovala. Po vrnitvi v Lendavo sem se zaposlila na Dvojezični srednji šoli Lendava, kjer sem poučevala likovno umetnost in tudi režirala svojo prvo lutkovno predstavo, v kateri so nastopali dijaki te šole.«

Celoten intervju si lahko preberete v Penu 30/08/2018.
VIR: vestnik.si / Foto Nataša Juhnov

Intervju z blogarko Sindi Kustec

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

 Petindvajsetletna Sindi Kustec je blogarka, prehranska svetovalka, vizažistka ter diplomirana anglistka in slovenistka. Doma je iz Lendave, trenutno pa deluje v Mariboru, kjer ima svoj studio. Veliko svojega prostega časa preživi v fitnesu, potuje, se ukvarja z modo in seznanja bralce s svojimi življenjskimi izkušnjami. Je ena od tistih, ki so se odločili, da ne bodo samo tarnali, ker niso dobili dela na svojem ozkem strokovnem področju, ampak bodo vzeli usodo v svoje roke.

Od kod toliko raznovrstnih interesov?
Odkar pomnim, sem imela zelo različne interese. Od malega so me zanimali jeziki, tako svetovni kakor domači, bila sem pravi knjižni molj, zato izbira mojih študijskih smeri pravzaprav ni presenetila nikogar. Zanimanje za šport, prehrano in ličenje pa se je razvilo šele v poznih najstniških letih oziroma v prvem letniku študija.

Pišete blog, na katerem delite nasvete o modi, fitnesu in življenjskem slogu. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Kot otrok sem pisala dnevnik, včasih samo kakšno stran na leto, včasih vsak dan tudi po nekaj mesecev. V srednji šoli sem po odkritju družbenih omrežij svoje misli, ideje, nasvete – in predvsem fotografije hrane – delila s prijatelji na spletu. V prvem letniku faksa sem se vse skupaj odločila strniti v celoto, v tako imenovani lifestyle blog Sindiana Jones, na katerem pišem o lepoti, modi, kozmetiki, prehrani in fitnesu, pa tudi o lastnih izkušnjah in nekaterih tabujih – anksioznost, panični napadi, motnje hranjenja, kako se spoprijeti z negativizmom na spletu in podobno. Odziv je bil zelo pozitiven.

Ali ste se z blogom želeli ukvarjati profesionalno že od začetka?
Vedno sem vedela, da bom pisala. Ampak niti slutila nisem, da bo to pisanje bloga. Ali da bom pisanje bloga kadar koli lahko štela kot enega izmed svojih »poklicev« – za zdaj govorim v narekovajih, saj to ni uradni naziv. Blogarstvo je sicer lahko poklic, poznam veliko tujih blogarjev, ki se ukvarjajo samo s tem. Najbolj me zmoti podcenjevanje dela blogarjev, kajti naš vpliv je čedalje večji, uspešen blogar doseže veliko ljudi. Ti ljudje se veliko lažje poistovetijo s sebi podobno osebo, to je blogarjem, kakor s suhoparno reklamo brez uporabniške izkušnje – če govorimo denimo o promociji.

Ali ste o tako »drzni« izbiri poklica razmišljali že v srednji šoli?
Nenehno. Nikoli nisem želela ostati v okvirjih, težko sem se prilagajala stvarem, situacijam, ki niso bile po mojih merilih, idejah.

Zakaj po končanem študiju slovenščine in angleščine niste nadaljevali v tej smeri?
Po diplomi sem ugotovila, da ta nič ne velja, če te delo ne izpolnjuje stoodstotno. Vedela sem, da če želim zjutraj vstajati polna zanosa in biti oseba, ki svoje delo živi in se nenehno izobražuje na nekem področju, moram slediti svojemu srcu in ne delati nečesa samo zato, ker se zdi to prav in to pričakujejo od mene.

Kako pa je s konkurenco na trgu?
Za trg, ponudnike storitev in podjetja je veliko bolj zdravo in učinkovito strateško povezovanje kakor spodkopavanje konkurence in ljubosumje. Konkurence ni, če si dovolj prepričan o tem, kar imaš ponuditi, in prihaja iskreno, z veseljem in dobrim namenom. Menim tudi, da bi ljudje morali podpirati svoje znance in prijatelje vsaj pol toliko, kot podpirajo »celebrities«, zvezdnike s televizije.

Vir: več na : Dnevnik.si

Umetniško ustvarjanje je tek na dolge proge

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Cvetka Hojnik, ki živi v Lendavi, je izvirna ustvarjalka, ki z izredno ustvarjalno energijo teži k iskanju novih idej in oblik likovnega izražanja. Svoja likovna dela je razstavljala tako na samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji kot tudi v mnogih drugih evropskih državah, pa tudi na Japonskem, v Združenih državah Amerike in Kanadi. Za svojo likovno ustvarjalnost je prejela več nagrad in priznanj.

Po študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z odlično ocenjeno nalogo En Soph - Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale pa je pridobila na Šoli za slikanje in risanje v Ljubljani naslov magistrica likovnih umetnosti.

Skupaj s Ferijem Lainščkom je ustvarila likovno pesniško zbirko Posončnice v štirih jezikih. Izdala je tudi umetniške knjige Hologrami ljubezni, Ne bodi kot drugi, Sončna hiša ter Bližina na poezijo Ferija Lainščka in umetniške knjige po pesmih Enza di Grazie, Luciana Morandinija, Milana Vincetiča ter Mika Markarda. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji - Muzeju Lendava in takrat je izšla tudi monografija o njeni likovni ustvarjalnosti.

Kdaj ste začutili potrebo po izražanju svojih misli in čustev z likovno umetnostjo?

»Moja likovna ustvarjalnost se je začela v zgodnjem otroštvu. Bila sem zelo živahen in hiter otrok, morali so me imeti vedno na očeh. Pri tem sem na grozo vseh prisotnih čečkala, risala povsod, kot vsi otroci najraje po stenah, prizanesla pa nisem niti pohištvu, igračkam … Še sedaj hranim porisane igračke, postrižene punčke s svojimi 'kreacijami' oblek. Že takrat so se jasno videli zametki moje poklicne usmerjenosti, ki me je po gimnaziji v Murski Soboti peljala na študij oblikovanja tekstilij in oblačil v Ljubljano. Tam sem imela odličnega profesorja Darka Slavca, ki me je usmerjal pri študijskem delu in me tudi spodbujal pri razmišljanju in ustvarjanju. Postal je glavni 'krivec' za moje slikanje in resno ukvarjanje z umetnostjo. Študentom je dajal ogromno, prenašal svoje znanje in izkušnje na nas. Nikoli ni zatrl likovnega ustvarjanja, idej, ki so se rojevale v nas. Spretno nas je vodil do dobrih likovnih rešitev.«

Kakšen je odnos do likovne ustvarjalnosti v Lendavi in Pomurju?

»Vsak umetnik je individualist. Prekmurje je dalo ogromno izvrstnih umetnikov, ne le likovnih, tudi besednih. Včasih se zdi, da ustvarjamo daleč od sveta in ljudi. Ustvarjamo dobro, na žalost smo velikokrat pozabljeni ali na stranskem tiru. Zato moramo biti še bolj vztrajni in trmasto stopati po poti, ki smo si jo začrtali. V Lendavi imamo zelo dobro sodelovanje z Madžarsko, Galerija - Muzej Lendava je organizirala tudi nekaj odmevnih skupinskih razstav lendavskih umetnikov v tujini. Ko sem začenjala svojo umetniško pot, je bilo v kulturi več denarja in s tem tudi več možnosti. Vendar je treba vztrajati. Odnos do lepega, dobrega je vedno in povsod dobro sprejet. Pomembno pa je, da predvsem mlade že od vrtca in osnovne šole navajamo na likovno umetnost, ne le v šoli, temveč tudi z obiski galerij in ustvarjalnimi delavnicami v galerijah. Da jih naučimo gledati s srcem in obenem misliti ob gledanju.«

Kaj bi po vašem mnenju morali v Lendavi narediti, da bi imeli več možnosti, da dobijo naslov evropske prestolnice kulture?

»V tem trenutku je v Lendavi ogromno različnih prireditev, tudi z namenom predstaviti se širši javnosti in privabiti čim več obiskovalcev na razstave, koncerte. V bistvu bi moralo celotno mesto dihati s kulturnimi prireditvami, promocija in prepoznavnost sta pomembna faktorja pri kandidaturi.«

Ustvarjate tudi na področju modnega oblikovanja, oblikovanja tekstilij. Kakšen je položaj tega v Sloveniji?

»Na srednji šoli poučujem modno oblikovanje. Biti modna oblikovalka so sanje vsakega majhnega dekleta. In ob poučevanju deklet (kronično nam primanjkujejo fantje) skušamo te sanje uresničiti. Mnogokrat zelo uspešno. Dekleta sodelujejo s svojimi kreacijami tudi na različnih natečajih, modnih revijah. Položaj tekstilnega oblikovanja v Sloveniji ni rožnat. Konkurenca je prevelika, materiali dragi … V prestolnici je mogoče glede individualnega kreiranja položaj malo boljši, ker je tudi večja kupna moč, več je ljudi z individualnim slogom oblačenja. S pravilno izbiro oblačil lahko skrijemo tisto, kar nam na našem telesu ni všeč. Največja pomanjkljivost, ki jo opažam pri oblačenju danes, je 'skupinski slog oblačenja'. Ni vedno pomembno biti moden v oblačilih, v oblačilih se moramo počutiti dobro in biti zadovoljni. Velikokrat pa pozabljamo tudi na kodeks oblačenja.«

Kaj se vam zdi pomembno kot pedagoginji povedati mladim rodovom?

»Mladi v današnjem času najraje posegajo po sodobnih ustvarjalnih prijemih, povezanih z ustvarjanjem. Glavni je računalnik. Osebno še vedno zagovarjam energijo lastnega slikarskega ali risarskega pripomočka. Šele ko se naučiš izražati na papirju s svinčnikom, lahko posežeš po računalniških programih za oblikovanje in svoje ideje nadgradiš. Mladi, ki jih poučujem, se zavestno odločijo za umetniško poklicno pot. Zato znanje, ki jim ga dajem, zaradi lastnega interesa sprejemajo, znajo prisluhniti in pridobljeno znanje tudi uporabljati pri raznih projektih, ki jih izvajamo. Pravzaprav je učiti zame vsakodnevni izziv in tudi velika odgovornost in čast. Je pa vsako umetniško ustvarjanje 'tek na dolge proge' in hitrih uspehov, rezultatov čez noč v umetnosti ni. Potrebna sta strpnost in predvsem trdo delo.«

Celoten intervju najdete v Vestniku, ki je izšel 2. 8. 2018.
VIR: Vesnik.si Jože Gabor  / Foto erik Zoldos

Delo si je našel v mariborskem gledališču

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev, opaža čevljar iz Lendave Jovo Kovačev
Kriza čevljarske obrti v Sloveniji se je začela, ko se je v slovenskih trgovinah pojavilo veliko poceni obutve iz tujine. Čevljar iz Lendave Jovo Kovačev je zato iskal nove možnosti, da bi ostal v poklicu, ki ga je imel rad, in si obenem zagotovil primeren dohodek. Danes je kot čevljar zaposlen v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, obenem pa še vedno v svoji delavnici v Lendavi popravlja čevlje.

Danilo Ivanuša: V Pomurju zadiham drugače

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče. Poletni dopoldan, še kot deček pod lugašom sedim z ajtekom, kot smo v naši družini rekli dedku.

Zelo podrobno in že malo olepšano pripoveduje o njegovih dogodivščinah v Rusiji med drugo svetovno vojno, kjer ga je usoda za tistih nekaj let spremenila v bataljonskega kuharja rdeče armade. Ne preveč idilično, saj je tam pristal po vojaški invaziji rodnih Filovcev. Skozi okno se priklati in pridiši vonj po praženi čebuli. Je tik pred obedom, ki ga je mamika, kot smo klicali babico, odkar pomnim vestno pripravljala vsak dan. Babičina kuhinja je kakor esenca s posebnim mestom v našem bivanju. Z velikim občudovanjem sem jo vsakokrat opazoval in spremljal skoraj vsak njen gib, gesto in besedo, ko je v napol meditativnem, skoraj že zenovskem stanju, opravljala nekaj tako preprostega in osnovnega za življenje, kar je kasneje postala moja življenjska pot in poslanstvo. Hrana.

Kakšen blagoslov in vesoljna sreča nas je doletela, da lahko podoživljamo trenutke, kot da bi ti bili tukaj in zdaj. In prav to mi vedno znova daje vso energijo vesolja in mi nariše nasmeh na obrazu. Nekateri temu pravijo pripadnost, drugi romantika, tretji, da je Nafta boljša od Mure. Smo del celostne zgodbe, vesolje v vesolju. In če se poigram z besedami, smo veselje v vesolju. Rastemo in se razvijamo, se spreminjamo kot narava, katere del smo. Čas in prostor nas definirata.

V času, odkar mi je dano to neprecenljivo življenje, pa vse do danes sta se prekmurska narava in okolje drastično spremenila. Potreba po hrani je do skrajnosti uničila rodovitno zemljo z uporabo monokultur in za to potrebovanih pesticidov. Vodni viri si ne bodo opomogli še stoletja. Habitat za avtohtone živalske vrste se krči. Reko Muro poskušamo usmerjati, ne pa se prilagoditi njenim tokovom. Želimo jo kultivirati po meri potrošnje, ne potrebe in sobivanja. In ko razmišljam o možnosti, da bi se priselil nazaj v rodne kraje, se vprašam kakšno vodo bom pil, kakšno hrano gojil in jedel. Kakšen zrak bodo dihali naši otroci? In tukaj zopet ustavim misel. Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

Optimizem mi daje upanje, da smo sposobni ohraniti verigo življenja. Le ustaviti se moramo kdaj pa kdaj. Pogledati naokoli, se spomniti naših prednikov, se jim zahvaliti. Brez njih nas ne bi bilo. In če gremo še en korak nazaj, nas brez narave, katere del smo, z vzvišenim odnosom do nje in s tem do nas samih, tudi kmalu več ne bo.

In prav zato se zadnja leta še z večjim veseljem vračam domov. V bistvu nikoli zares nisem zapustil prekmurske ravnice. Tu se skriva nekaj, kar nas hrani, nam daje vse, kar potrebujemo.

Nisem še srečal človeka, ki ne bi z veliko radostjo in navdušenostjo sprejel Prekmurko ali Prekmurca. Same lepe besede o nas in o naših krajih. Dobri ljudje, dobra hrana, dobra pijača, čuden jezik, ravna zemlja.

Res smo malo posebni. A ta posebnost ne izvira le iz nas samih in nismo edini. Spoznal sem, da je prekmurska gibanica izpeljanka iz kulinarike prekmurskih judov, ki so kot največja judovska skupnost v slovenskem prostoru pred drugo svetovno vojno živeli v Prekmurju. Bučno olje, ki ga imajo tudi Štajerci, Avstrijci, Hrvati, se po kvaliteti ter okusu razlikuje le za odtenek. Voda, zrak, buča, paradižnik in trta ne poznajo državnih, etičnih in gospodarskih meja, ki smo jih ustvarili  mi, ljudje. So v nas samih. In ko jih bomo podrli, bo svet lepši.

Edina meja, ki me spremlja, je fizična, naravna, ko potujem domov in prispem do reke Mure, ki definira, deli in poenoti Pomurje. Takrat zadiham drugače, po domače. Takrat se nekaj premakne v meni, kot da bi me začaralo.

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

VIR: Vesnik.si  / Foto : Igor Napast

Janez Magyar, večinski lastnik podjetja Prekmurec d.o.o. razkriva ključ za uspeh v “poslu”!

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Janez Magyar, uspešen poslovnež in večinski lastnik zdaj že družinskega podjetja Prekmurec d.o.o. preseneti že ob prihodu. Pričakovano, saj sem že ob dogovarjanju termina za intervju začutil, da gre za dobrega človeka, kateremu v poslu ni težko doseči, da ljudje sledijo njegovim sanjam. Delaven, pošten, vztrajen, resnicoljuben, odprt do ljudi in neusahljiv optimizem so vodila njegovega življenja, ki moja predvidevanja samo še podkrepijo.

Janez Magyar, ime podjetja Prekmurec d.o.o. ni izbrano po naključju. Vaš dedek Franc Vuk je namreč enako ime uporabljal za svojo prvo privatno zadrugo v takratni skupni državi Jugoslaviji?
Leta 2006, ko sem podjetje registriral in sem se odločal za ime podjetja, je moja želja bila, da družinsko tradicijo nadaljujem tudi z imenom podjetja. Da imena Prekmurec d.o.o. še ni uporabil kdo drug, si niti slučajnio nisem predstavljal. Zato seveda že takrat veliko veselje in vzpodbuden začetek, ki ga podjetniki prav gotovo potrebujemo.

Ste se takrat zavedali, v kakšnem konkurenčnem okolju realizirate trgovino Hungarikum?
Po pravici, niti ne. Ko se danes ozrem v različne smeri v okolju, kjer z zaposlenimi soustvarjamo skupno prihodnost, se zavem velikih multinacionalk. Prav ti so naša huda konkurenca, ki me dnevno spominjajo, da je v trgovinski dejavnosti težko, če pa imaš sanje in delaš pošteno pa je premostljiva sleherna ovira.

Izjava generalnega sekretarja sindikatov delavcev trgovin gospoda Rožiča, ki ocenjuje, da so plače prodajalk in prodajalcev “mizerne”. Kje ste drugačni, saj iz vašega podjetja zaposleni ne odhajajo?
Moje sodelavke in sodelavci so mi kot družina. Ko sem se podal v podjetniške vode, sem verjel v svoje sanje, v pošteno delo, v firmo. Zaposlene, ki so ključ do skupnega uspeha sem postavil na prvo mesto. Stimulativno in nadpovprečno plačilo glede na konkurenco, regres izplačan konec aprila, božičnica, skromna pozornost ob rojstnih dnevih, druženje…danes rožica, jutri čokolada. Gre za odlične in skoraj prijatelsjke odnose, kjer je samoumevno vsako dogovarjanje o dopustih, zamenjavah…, skupni izleti, druženja ob raznih prireditvah ter izmenjava vsakodnevnih težav pa delovno klimo samo še izboljšujejo.

Gospod Magyar, Pomurje ima potencial, da Slovenijo oskrbi s čim več lokalno pridelane hrane. Ima potencial, da kmetijska dejavnost postane znova cenjena, kmetovalec spoštovan, s primernim zaslužkom. Verjamete v to “zgodbo”, ki bi lahko bila uresničljiva?
Prav gotovo. Naše stranke vse bolj iščejo domače, preverjeno, produkt, ki mu lahko zaupajo, da je sledljiv in je zrasel pod “domačimi rokami”. Ne morem se sprijazniti, da lahko v sosednji Republiki Avstriji vzpostavijo podjetniško okolje, kjer je samozaposlitev samoumevna, prihodek pa dostojen. V Pomurju morajo rasti rastlinjaki, zelenjadarstvo in sadjarstvo pa mora postati dodana vrednost, priložnost za zaposlitve. Žalosten sem, ko dnevno vse več naših ljudi migrira iz Lendave, ki dnevno delajo za tuje lastnike, nato pa te njihove izdelke odkupimo. Rešitev so prav gotovo dovolj visoke vzpodbude, zadruge in izkoriščanje potenciala geotermalnih virov, ki so še ena izmed konkurenčnih prednosti tega okolja. Toda, opozarjam, da uvedba davčnih blagajn, stalnih pritiskov ter inšpekcijskih nadzorov ni prava pot. Ljudje morajo ustvarjati neobremenjeno, kreativno, v vzpodbudnem podjetniškem okolju in z inšpektorji svetovalci ter nadzorniki “lumpov”. Žal trenutno ni tako in tudi na tem področju mora priti do sprememb.

Zaposlujete že 20 sodelavk, upravljate že s kar tremi trgovinami Hungarikum, v posel pa ste pritegnili že oba sinova, kar pomeni, da bo tudi v prihodnje Prekmurec d.o.o. živel. Veseli?
Rahel nasmešek. Več kot vesel. Čeprav sem v zadnjih petih letih izgubil očeta in brata, kar dva zaveznika mojega dela in motivatorja sta tu že sinova Alen in Matej. Starejši sin je že solastnik podjetja, mlajši končuje Ekonomsko poslovno fakulteto in bo dobil enak solastniški delež. Verjamem v njune sposobnosti, njun odnos do dela, do sodelavk in sodelavcev, naših zvestih strank in dobaviteljev. Sicer pa sta odraščala v verni družini, ki verjame, da za poštenim in zavzetim delom prihajajo rezultati. Tradicija se torej nadaljuje! Gospod Janez Magyar, zahvaljujem se vam za današnji prijeten pogovor in vam v imenu uredništva čestitam za drugačen pogled na delo trgovk in trgovcev, v imenu vaših zvestih strank pa hvala, da zadovoljujete njihova vsakodnevna povpraševanja.

VIR: http://pomurske-novice.si   / B.P.