Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

10 april 2020

Lendavska ljudska univerza te dni praznuje 60 let obstoja. V preteklem letu se je v okviru ljudske univerze izobraževalo več kot 2.500 udeležencev, izvedenih je bilo skoraj 7.000 izobraževalnih ur. Še pred desetletjem se je to zdel neuresničljiv cilj.

Ob tej priložnosti smo se o dolgi poti, od začetkov zavoda do sedanjih izzivov v izobraževanju odraslih, pogovarjali z direktorico Rahelo Hojnik Kelenc.

Šest desetletij delovanja je dejstvo, s katerim se lahko pohvali le majo podjetij, kaj šele izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Pa vseeno, kaj tovrsten mejnik, h kateremu ste s krmarjenjem prispevali tudi sami, pomeni?

Obletnice so navadno tisti opomnik, ko se za trenutek ustavimo, ozremo na prehojeno pot in spomnimo tako obdobij vzponov kot tudi padcev. Zagotovo je bilo v teh šestih desetletjih narejenih veliko drobnih korakov, ki so vodili k temu, da smo se iz majhne organizacije za izobraževanje odraslih prelevili v moderno lokalno središče vseživljenjskega učenja z bogato programsko ponudbo. Moji predhodniki so v Lendavi ustvarili trdne temelje izobraževanja odraslih in s svojim delom na ljudski univerzi pustili neizbrisen pečat. Na takšnih temeljih pa je lahko graditi naprej. Ob tem ne smem pozabiti omeniti Občine Lendava, ki je naš ustanovitelj in odličen sogovornik, ki razume pomen izobraževanja odraslih in nas spodbuja pri delu, obenem pa med občani krepi zavest o pomenu vseživljenjskega učenja.

Vsak začetek je težak, pravijo. Kako se spominjate svojih začetkov delovanja na Ljudski univerzi Lendava? Razmere, v katerih ste prevzeli vodenje, so bile zagotovo drugačne, kakršne so danes.
Res ni bilo preprosto, predvsem zato, ker sem bila pred tem učiteljica, vodenje organizacije pa se krepko razlikuje od poučevanja. Na začetku sem se morala kar veliko učiti, predvsem pa si izoblikovati način vodenja. V teh osemnajstih letih, odkar sem zaposlena na ljudski univerzi, je bilo pred mene in moje sodelavce postavljenih veliko izzivov, prebrodili pa smo tudi dve večji krizi, in sicer je bil to čas, ko se je stara finančna perspektiva končala, nova pa se še ni začela. S čudovitimi sodelavci, ki jih imam, so bili tudi ti padci lažji, saj so mi ves čas stali ob strani in razumeli nastale razmere. Pravzaprav sem ugotovila, da se povezanost in medsebojno zaupanje v kolektivu močno razvijeta prav v kriznih časih. In če me danes vprašate, ali bi se še enkrat podala na isto pot, vam lahko z gotovostjo potrdim.

V več kot pol stoletja delovanja ali lahko sploh govorimo o številkah udeležencev in izvedenih programov? Na katerem področju oziroma po katerih programih je bilo skozi leta največ povpraševanja in na katerih področjih po vašem mnenju delamo premalo?

Tako število udeležencev kot število izvedenih andragoških ur iz leta v leto rasteta. Še pred desetletjem smo bili veseli, če se je v našem javnem zavodu letno izobraževalo okoli 600 udeležencev in smo izvedli vsaj 3000 andragoških ur. V preteklem letu smo presegli magično mejo 2500 udeležencev in izvedli skoraj 7000 izobraževalnih ur. Res je, da ne izvajamo več toliko programov formalnega srednješolskega izobraževanja, je pa zato iz leta v leto večje povpraševanje po poklicnih usposabljanjih in po neformalnih programih izobraževanja. Spremembe v svetu vplivajo tudi na spremembe v izobraževalnih organizacijah, predvsem v izobraževanju odraslih, kjer se moraš kar se da hitro prilagoditi trenutnim razmeram. Prav zaradi tega je pri pripravi izobraževalne ponudbe sodelovanje z lokalnim okoljem izjemno pomembno.

Ste ena redkih izobraževalnih ustanov, ki ruši ovire in tudi predsodke na področju vključevanja pripadnikov romske skupnosti. V večini primerov slišimo, da se Romov ne da uspešno vključiti v izobraževalne programe, vi ste pri tem, predvsem v zadnjih letih, zelo uspešni. Kje se skriva recept za uspešno sodelovanje s pripadniki romske skupnosti?

Menim, da je ključnega pomena sprejemanje. Pri nas se pripadniki romske skupnosti enakovredno vključujejo v vse izobraževalne programe iz naše ponudbe, nekateri programi pa so namenjeni samo njim. Moj dober prijatelj, ki je Rom, mi je pred leti zaupal začetek recepta: "Nikoli ne delaj za Rome brez Romov." Njegov nasvet vedno upoštevam, zato imamo tudi na ljudski univerzi dve sodelavki, pripadnici romske etnične manjšine, in njuna navzočnost je pri delu s pripadniki romske skupnosti izjemno pomembna. Velik napredek je bil na področju izobraževanja pripadnikov romske skupnosti storjen, predvsem odkar izvajamo dva večja nacionalna projekta, namenjena Romom. S projektoma Večnamenskega romskega centra (VNRC) Dolinsko in Socialno aktivacijo nam je uspelo narediti velik premik v miselnosti, saj tudi pri Romih postaja izobraževanje vrednota. To se najboljše kaže v tem, da se tudi vsi romski mladostniki po končani osnovni šoli vpišejo v srednjo šolo in so pri nadaljevanju izobraževanja uspešni.

Šestdeset let delovanja ljudske univerze zaznamujete prav te dni, zagotovo se ozirate tudi v prihodnost, kaj si želite za zavod, njene zaposlene in navsezadnje za prihodnje udeležence programov?

Delam v čudovitem kolektivu in mislim, da je v tako turbulentnem času to največ, kar si lahko želim. Upam, da bomo še naprej vsaj toliko podjetni, kot smo bili do zdaj, predvsem pa, da naš vir idej ne bo nikoli usahnil. Vsem, ki zjutraj sedemo v pisarne, izobraževanje odraslih ni služba, ampak poslanstvo. Skupaj z našimi zunanjimi sodelavci razvijamo talente naših udeležencev, uresničujemo želje številnih posameznikov in jih vodimo skozi izobraževalne programe, mnogokrat pa prevzamemo tudi vlogo zaupnika in motivatorja. Mi delamo z ljudmi za ljudi in to je tisto, kar šteje. Naši uspehi niso suhoparne številke iz statistike. Pogosto niso merljivi, saj so to zgodbe, ki so v svojem bistvu nemerljive, ogrejejo pa srca. Prav takih zgodb si želimo tudi v prihodnje.

vir: rtvslo.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 oktober 2019

Družba Dnevnik je véeraj s podelitvijo gospodarskih oskarjev sklenila devetnajsti izbor najboljših izmed najhitreje rastočih in bonitetno odličnih slovenskih podjetij. Glavno nagrado, zlato gazelo 2019, je prejelo lendavsko podjetje Virs, ki ga odlikuje koncentrirano znanje avtomatizacije in robotizacije na področju varjenja. Soustanovitelj in prokurist podjetja Virs Aleš Puklavec je ob prejemu priznanja izpostavil zlasti pomen zaposlenih: »Zasluga za to priznanje ne gre samo meni in soustanovitelju podjetja Renatu Pahorju, pač pa v prvi vrsti vsem zaposlenim. Ves čas smo si želeli, da bi ustvarili podjetje, kjer zaposleni uživajo pri delu in radi prihajajo v podjetje. Mislim, da nam je to uspelo.«

Temeljit pregled stanja slovenskega podjetništva
Priznanje zlata gazela 2019 je zmagovalcu izročil predsednik vlade Marjan Šarec, ki je ob tej priložnosti poudaril, da je podjetništvo nerazdružljivo povezano s tveganjem, saj lahko že ena napačna odločitev sproži verižno reakcijo, ki vodi v zaton. »Zato je posebno pomembno, da podjetjem, ki so na pravi poti, izkažemo čast in izrečemo zahvalo za vztrajanje in trud,« je dodal. Dogodek je izkoristil tudi za to, da je opozoril na pomen zdravih in prodornih podjetij za gospodarstvo in Slovenijo: »Brez uspešnega gospodarstva in podjetništva sploh ne moremo imeti denarja za vse drugo. Nekateri se ne zavedajo, da ravno BDP in tisto, kar prodamo na trgih, zlasti na tujih, polni državno blagajno.« Zbrane nominirance in goste iz politike in gospodarstva je nagovoril tudi predsednik uprave Dnevnika Bojan Petan, ki je prepričan, da projekt gazel pomembno prispeva k slovenski podjetniški kulturi: »Gazela je že vrsto let največji poslovni dogodek v Sloveniji. Še vedno je tudi najbolj temeljit, skrben in metodološko daleč najbolj domišljen pregled stanja slovenskega podjetništva.«

Kako dosegati trajnostno rast
Gazele niso le izbor najhitreje rastočih podjetij, ampak tudi izbor podjetij, ki rastejo kontinuirano in trajnostno. V bronasti gazeli, podjetju MI Elektronika, kjer so v zadnjih petih letih prihodke podvojili, rast pojasnjujejo z osredotočanjem na trg in dejavnosti, v katerih je predvidena rast. »To nam omogoča tudi doseganje višje dodane vrednosti,« je dejala direktorica podjetja Sonja Rastoder.

V srebrni gazeli, podjetju Alpod, pa svojo rast pojasnjujejo z izvozom. »V Sloveniji več, kot smo naredili, ne moremo storiti. Naša edina pot torej vodi iz Slovenije, celo iz Evrope,« je povedal direktor podjetja Matjaž Štefan. Prokurist z zlatom okronane gazele Aleš Puklavec pa je, prav nasprotno, posebno zadovoljen, ker so s podjetjem Virs v lokalno okolje vnesli visoko tehnologijo. »Naj ne velja, da smo agrarni del Slovenije – da znamo delati samo z rokami, ne pa tudi z glavo,« se je pošalil.

VIR: dnevnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

09 december 2019

Dejan Süč je v zadnjem obdobju z javnostjo delil zanimive zgodovinske zgodbe o še nerazkriti zgodovini Prekmurja. Sedaj pripravlja zgodovinski roman, ki bo razkril še veliko več zanimivosti povezanih s Prekmurjem, o katerih si ne bi mislili, da so mogoče.
Dejan Süč je univerzitetno diplomirani zgodovinar, ki dokončuje zadnji letnik doktorskega študija in je v fazi pisanja doktorske disertacije. Predaval je že na največjih judovskih konferencah po celem svetu, pri raziskovanju pa sodeluje tudi z Randyem Schoenbergom, ki je osrednji lik v filmu Ženska v zlatu iz leta 2015, kjer ga je zaigral Ryan Reynolds.

Z judovstvom se je začel ukvarjati čisto po naključju, saj, kot pravi, v sebi nima judovske krvi. Navdih je dobil pri očetovi teti, ki je bila poročena v judovsko družino Eppinger. Šlo je za relativno vplivno judovsko družino, ki je bila tudi lastnica mestne hiše in opekarne v Lendavi.

Judje so spremenili podobo Prekmurja
Začel je z raziskovanjem družine Eppinger in našel njihove potomce v Braziliji, v Ameriki in v Kanadi ter jih vse pripeljal v Lendavo. Prvič se je zgodilo, da je ena izmed večjih judovskih družin prišla nazaj domov, čeprav samo na obisk. To so bili njegovi začetki in prvi stiki z rodoslovjem.

V to, pri nas nekoliko obskurno dejavnost, se je takoj zaljubil: "Rodoslovje v Prekmurju je zelo zanimivo, saj so bile migracije od nekdaj sestavni del tega prostora. Ni bistveno, da gre za jude ali za Madžare, to so bili ljudje, ki so tukaj živeli in tukaj pustili svoj pečat ter ogromno prispevali k temu, da živimo v takem svetu, v kakršnem živimo".

Judje, ki so živeli na območju Prekmurja so bili dejansko pomembni predstavniki okolja in skupnosti, v katerih so živeli, Süč jih imenuje kot svetovljane.

"Dobro so razumeli potrebe okolja, ki je bilo primitivno, to je treba priznati, bilo je ruralno okolje, zakotje zahodne Kraljevine Ogrske. Znali so izkoristiti vse, kar ljudem narava ni dala. Razvili so obrt, v popolnosti obvladovali manufakturo, ključne tovarne, hranilnice, civilna, dobrodelna in športna društva," razloži Süč in obenem dodaja, da so judje poleg tega, še dobro izkoristili veze in močne igralce, ki so jih imeli v svojih matičnih državah.

Soboški judje tudi pridejo na vrsto
Trenutno so njegov fokus lendavske judovske družine, saj dela načrtno in sistematično, ampak Murska Sobota bo tudi prišla na vrsto: "Preden se lotim Murske Sobote moram imeti družinska drevesa vseh judovskih družin iz Murske Sobote, kar pa bo trajalo malo dlje. Nato mi manjkajo samo še Beltinci in bo to prikaz ključnega dela Slovenije z vidika judovskega zgodovinopisja," nam Süč razkrije svoje načrte in poudarja, da je bilo ravno na območjih Lendave, Murske Sobote in Beltincev okoli 80 odstotkov vseh judov, ki so živeli na ozemlju današnje Slovenije.

Prekmurska judovska zgodovina zato, ker je bila pozabljena
S pojavom antisemitizma se je jude na območju Prekmurja, kakor drugod po Evropi, ali pregnalo ali ubilo. Tisti, ki so preživeli so odšli v tujino in danes se o teh ljudeh ne ve dejansko nič, potem je tu bila še nacionalizacija, kjer so jim vzeli še tisto malo, kar jim je ostalo za preživetje. Po tem obdobju se je na njih namerno pozabilo, kar pa je nedvomno velika krivica:

"Bodimo iskreni, Prekmurja kot takega, urbanih središč Murske Sobote in Lendave, si brez tega da bi omenil jude, ne moreš predstavljati," poudarja Süč in pravi, da je to tudi eden izmed razlogov za njegovo raziskovanje tega dela zgodovine, ki je do sedaj moral ostati skrit.

Piše zgodovinski roman, ki bo luč sveta ugledal jeseni naslednje leto
Süč je ravno v procesu pisanja zgodovinskega romana, kakršnega po njegovem mnenju pri nas še ni, saj gre za zgodovinski roman z resnično zgodbo, ki bo lahko dober prispevek pri razumevanju širše zgodovine srednjeevropskega prostora. Roman je sicer že skoraj dokončan.

"Sem nekje na treh četrtinah romana,  januarja grem v Južno Ameriko, kjer živijo družine, ki so ključnega pomena za zgodbo, roman pa bo predvidoma izšel jeseni 2020," je za Sobotainfo razkril Süč in še nekaj malega povedal o sami vsebini: "Gre za vrtiljak zgodb svetovno pomembnih ljudi, ki so vplivali na tok zgodovine, katerega izvor in skupna točka se stikata na območju Prekmurja. Želel bi opozoriti na to, da sta bila nekoč v Prekmurju prisotna samozavest in želja, da se nekaj naredi. Prek te knjige bi pa rad razumel, kaj se je zgodilo, da tega več ni. Sam zmeraj poudarjam, da je rešitev za vsak problem v problemu samem".

Rodoslovje je v osnovi preprosto in hitro nalezljivo
Z rodoslovjem se ukvarja profesionalno, čeprav priznava, da moraš vlagati ogromno denarja in tudi veliko sebe, zato se ti materialno nikoli ne povrne. "Povezal sem ogromno ljudi, 80 let stare ljudi, ki so prvič videli svoje bratrance. Tu je toliko vznemirjenja, da hitro postaneš od tega odvisen," opisuje bistvo njegovega ukvarjanja z rodoslovjem.

Kar se samega dela tiče, velike filozofije ni, najti je potrebno dokumente, ki jih od tebe naročnik zahteva, razlaga Süč: "Večina teh dokumentov je shranjenih v Nadškofijskem arhivu v Mariboru in so dostopni vsem, veliko bolj zanimivo in zahtevnejše pa postane, če naletiš na migracije, ko so se predniki selili".

Družinska drevesa je delal sicer tudi več Prekmurcem, ampak ima največ strank iz tujine, to so starejši ljudje, stari med 50 in 70 let, ki so izgubili stik z okoljem iz katerega prihajajo njihovi predniki. Promocije skorajda nima in vse stranke dobi na podlagi ustnega priporočila.

"To pa ustreza tudi meni, saj tako ljudje vejo, kaj lahko pričakujejo. Sem tudi eden izmed redkih, ki ponujajo vračilo denarja v primeru, da ne najdem stvari, ki jih stranka želi odkriti."

Priznava sicer, da se s tem dolgoročno ne moreš ukvarjati, saj ti hitro lahko zleze pod kožo:

"Kot rodoslovec se držim pravila, da naredim 4-6 družinskih dreves na leto. Nekje 2 do 3 mesece potrebujem, da posamezno družinsko drevo raziščem in naredim tako kot se šika".

Pravi, da sicer rodoslovje pri nas ni tako popularno kot v Ameriki, kar je po svoje logično, ampak vidi svetlo prihodnost te vede, predvsem z razvojem tehnologije:

"Že internet ponuja ogromno in to je potrebno uporabljati," in dodaja še, da si veliko ljudi predstavlja, da njegovo delo poteka tako, da enostavno nekaj "zgugla", kar pa je daleč od resnice.

vir: sobotainfo.com

• Lendava
• VIRS
• Renato Pahor
• Aleš Puklavec

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

02 oktober 2019

Lendavski Virs sta pred petnajstimi leti ustanovila Renato Pahor, ki opravlja naloge direktorja, in Aleš Puklavec, ki je prokurist. Podjetje se je specializiralo za izdelavo avtomatov in robotov za elektroobločno in uporovno varjenje ter rezanje.

»Naša dodana vrednost je koncentrirano znanje na področju avtomatizacije in robotizacije varjenja,« povzame direktor Renato Pahor. Že jeseni 2017 je podjetje napovedalo vsaj 20-odstotno letno rast prihodkov, predvsem iz avtomatizacije in robotizacije, na vsaj 10 milijonov v naslednjih petih letih. Temu cilju se približujejo, lani so ustvarili 8,2 milijona prihodkov, obenem pa dosegajo tudi nadpovprečno in rastočo dodano vrednost na zaposlenega, ki je v letu 2018 znašala 68.000 evrov na zaposlenega.

Gonilna sila uspeha je razvoj
»Ker je vsak izdelek avtomatizacije ali robotizacije unikaten, so vsi projektni procesi vsakega naročila zastavljeni v stalno sodelovanje in iskanje inovativnih tehnoloških rešitev,« pove Pahor in pojasni, da kupci iščejo njihove varilne rešitve, ko je obseg njihovega dela večji in je ročno delo predrago ali pa ko se zahteva standardna in višja kakovost varjenja, ki ni dosegljiva z ročnim postopkom. Takrat nastopijo oni. Gre za ekipo vrhunskih strokovnjakov, ki imajo največ znanja in kompetenc v ustvarjanju avtomatov in robotov za adaptivno varjenje (kot rezultat specializacije) v Sloveniji. »Še posebno smo vrhunski v obločnem varjenju,« pojasni direktor Pahor in doda, da so razvili in vzdržujejo več delujočih robotov z adaptivnim varjenjem v Sloveniji, prav tako je v razvojni fazi tudi lasersko rezanje.

Prodajnih potencialov je ogromno
Zadnja leta se je podjetje uveljavilo na Madžarskem ter v Avstriji in na Hrvaškem, trenutno pa največ naročil za avtomate in robote prejemajo od domačih podjetij. Med kupci je veliko večinskih izvoznikov, tudi v avtomobilski industriji, kjer se informacije o napredku na področju avtomatizacije in robotizacije dodatno ščitijo, kar spoštujejo tudi sami. Priložnosti jim, kot ugotavlja Pahor, ne bo zmanjkalo. »Kljub specializacijam adaptivnega varjenja in laserskega varjenja in rezanja je prodajnih potencialov ogromno, saj avtomatizacija in robotizacija vse hitreje prodirata v vse pore gospodarstva in življenja,« pravi.

VIR: dnevnik.si

• vinarium
• Vinariumstolp
• klederman
• vina

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 november 2019

Svoja vina so prodajali le v okoliških krajih, od odprtja stolpa pa se je njihova prodaja kar podvojila.
Družina Kleiderman iz Lendavskih goric se z vinarstvom ukvarja že od leta 1970. Takrat se je na vinarsko pot podal Jože Kleiderman, ki je skozi desetletja skrbno negoval svoje vinograde in skrbel za vsakoletno pridelavo vina. Kljub trdemu in vztrajnemu delu je bilo težko prodreti z vini na širše tržišče. Večinoma so svoja vina tako prodajali v Lendavi in okoliških krajih, kjer so jih kupci že dobro poznali.

»Skozi desetletja se je pridelava vin in s tem tudi okus oblikoval in postal priljubljen med vsemi, ki se jih dotakne,« pojasnjuje Jože.

Z odprtjem stolpa prišli turisti
Prva pomembna prelomnica na poslovni poti vinske kleti družine Kleiderman je bila odprtje stolpa Vinarium v Lendavskih goricah leta 2015, ki je v njihove kraje privabil številne turiste iz Slovenije in tujine. Kleidermanovi so pograbili priložnost in pričeli s prodajo vin na stojnici pred stolpom, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj se je prepoznavnost in prodaja njihovih vin povečala. Zdaj dosegajo kar dvojno prodajo vin napram obdobju pred odprtjem stolpa Vinarium.

Z združitvijo družin ustvarili novo podobo
Že leto pozneje so oblikovali novo blagovno znamko svojih vin, ki temelji na obleki in poljubu. Kot pojasni Jože Kleiderman, gre za zgodbo, ki temelji na ljubezni, strasti do pridelave vin ter združitvi dveh družin. Nastala je namreč s poroko njegovega sina.

Naša zgodba temelji na ljubezni, združitvi dveh družin in strasti do pridelave vin.

Obleka (nemško Kleider) predstavlja družino Kleiderman, medtem ko poljub (italijansko bacio) predstavlja snahino družino Bači.

V zidanici dobrodošli tudi gosti
Svojo priložnost so opazili tudi v razpršenem Hotelu Vinarium, ki zaokrožuje ponudbo vinsko-turistične ceste. Ta povezuje 12 vinskih kleti, kjer so turistom na voljo tudi prenočišča in ena izmed gostoljubnih vinskih kleti je ravno Kleidermanova. Njihove apartmaje običajno obiščejo bolj aktivni gosti, ki sprostitev najdejo med sprehodi po Lendavskih goricah in degustacijo vin.

vir: sobotainfo.com

• Laura Kovač
• Afrika

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

07 avgust 2019

Laura Kovač iz Dolge vasi pri Lendavi je za tri tedne domače romsko naselje zamenjala za peščeno Afriko. Tja jo je odpeljalo prostovoljno delo, kjer je skupaj z drugimi prostovoljci izvajala delavnice za otroke in poučevala v šoli.

Kaj oziroma kdo vas je navdušil, da sprejmete ponujeno priložnost in odpotujete v Gambijo?
Že od nekdaj sem si želela odpotovati v Afriko, vendar na način, da bi bil tam predvsem v stiku z domačini, ker samo tako lahko izkusiš pravo Afriko. Pred leti sem naletela na Društvo Za otroke sveta, ki je med drugim ponujalo tudi prostovoljno delo v Gambiji, in sicer v eni od tamkajšnjih lokalnih šol. Z odločitvijo sem odlašala vse do zadnjega letnika na fakulteti, nato sem si pa rekla, da je zdaj idealen čas, da si uresničim svojo dolgoletno željo in tako združim potovanje z dobrim delom.

Kakšni so bili prvi vtisi o novi deželi po pristanku letala in ko ste prvič obiskali vasi in mesta, v katerih ste delovali?
Priznati moram, da prvi vtisi niso bili najbolj prijetni. Po napornem potovanju do Banjula, glavnega mesta Gambije, me je takoj ob izhodu iz letala zadela afriška vročina. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem normalno zadihala. Nato se je začela nervoza, saj nismo bili prepričani, ali bo vizum treba plačati ali ne, ker tako pač v Gambiji stvari potekajo. Enostavno ne veš. Po nekaj prijaznih nasmeških in obrazložitvi, da v Gambijo iz Slovenije prihajamo z določenim namenom, so nam zaželeli dobrodošlico in nam na koncu vizuma ni bilo treba plačati. Nato je sledila še ena neprijetna stvar – moj kovček je ostal v Maroku, kjer smo prestopili na drugo letalo. Po naravi nisem oseba, ki bi paničarila, ampak misel na to, da bom v tej vročini morala preživeti samo z oblačili, ki jih imam na sebi in brez toaletne torbice, me je hitro spravila v paniko. Delavci na letališču so me prosili, naj malo potrpim in naj se naslednji dan vrnem. To, da so bili tako na izi, me je kar malce spravljalo ob pamet. No, kovček sem dobila tri dni po prihodu. Sledila je pot do Serrekunde, kraja, kjer je bilo naše bivališče za nadaljnje tri tedne. Naša ulica se mi je zdela približno taka, kot sem si jo predstavljala: neasfaltirana pot, polna lukenj, afriški pesek je bil vsepovsod. Takrat sem začutila, da sem v Afriki, in postala neizmerno boljše volje.

Po fotografijah sodeč, vas je tam pričakalo veliko nasmejanih otroških obrazov. Kakšen je bil vaš dan? Kaj vse ste počeli?
Med tednom smo se v šolo oziroma karierno-izobraževalni center odpravili zjutraj ob pol devetih. Tam nas je vsako jutro pričakalo že nekaj nasmejanih otroških obrazov. Po prihodu smo počakali še nekaj minut, da so prišli še drugi otroci, med tem časom pa smo se crkljali s tistimi, ki so bili že tam. Vsak dan smo se najprej razgibali, kot smo to najverjetneje vsi počeli pri urah športne vzgoje v naših šolah. Otrokom smo se zdeli neizmerno smešni ob kroženju z rokami, raznimi vajami raztezanja in podobno. Otroke smo nato razdelili v dve skupini, glede na njihovo starost, v dve učilnici. Mlajšim smo po navadi razdelili barvice in papir ter jih pustili, da sami ustvarjajo. Izdelovali smo tudi rože iz papirja, ladje in avtomobile. Starejši otroci so v sosednji učilnici vadili računanje in angleščino, za kar so že prvi dan popolnoma sami izrazili željo. Veliko smo se tudi igrali, najraje igro »gnilo jajce«, slovensko pesmico ob tej igri pa so si zelo hitro zapomnili in jo veselo prepevali. Pripravili smo tudi razne poligone za športne igre, nekaj iger pa so otroci naučili tudi nas, prostovoljce. Iz predhodno zbranih sredstev smo organizirali tudi razne delavnice: slikarsko, plesno, delavnico batika (ročna tehnika barvanja s pomočjo voska). Veliko smo se zabavali, družili, pogovarjali, igrali in se crkljali. Vikende smo izkoristili za razne kratke in daljše izlete po Gambiji, za en dan pa smo se odpravili tudi na safari v sosednjo državo Senegal.

Kakšna je hrana? Se je bilo težko navaditi na podnebne razmere?
Za prostovoljce je kosilo pripravljala domačinka Hana, ki je izjemna kuharica. Že prvi dan nam je pripravila odlično kosilo, riž z arašidovo omako (domoda), postregla nas je še z zelo sladkim in slastnim napitkom iz drevesa bao bab in mangom, ki je popolnoma drugačnega okusa, kot mango, ki ga poznamo pri nas. No, kljub temu da smo jedli odličen riž, smo se ga hitro naveličali, saj je bil dokaj pogost obrok. Hana je za nas nekoliko prilagodila hrano, nasploh pa je hrana v Gambiji dokaj pikantna, kar smo lahko izkusili ob koncih tedna, ko smo se podali na izlete in smo jedli v raznih gostiščih. Pred samim odhodom v Gambijo me je najbolj skrbelo to, kako se bom navadila na afriško vročino, saj že našo vročino težko prenašam. Zato bi rekla, da se nismo enostavno navadili na podnebne razmere, saj smo se kar pogosto pritoževali čez vročino in vlago. Še posebej naporno je bilo v šoli z otroki, saj se me je v določenem trenutku dotikalo po 4 otrok, vsaj enega pa sem imela v naročju in vročina se je v tistem trenutku zdela še toliko močnejša. Ampak radost otrok ob druženju je neopisna.

V Gambiji niste bili edina prostovoljka, s kolegi, ki so v tem času opravljali prostovoljno delo, ste obiskali tudi druga mesta in se pogovarjali z vaščani. Kakšno je življenje v Gambiji? Kaj vas je recimo najbolj presenetilo – v dobrem in slabem smislu?
Življenje v Gambiji je prav takšno, kakršno sem upala, da bo, in po kar sem tudi šla. Sproščeno. Ljudje so zelo prijazni, vsi te na ulici ogovorijo s »Hello, how are you?«, tudi če te vidijo prvič. Nobenemu se ne mudi preveč, čas ni njihov sovražnik. Seveda se mi je na začetku zaradi tega kar mešalo, vendar sem se hitro in z veseljem navadila na to, da ni treba vsako minuto gledati na uro. Zelo hitro pa se navadiš na prijaznost Gambijcev, ampak kar hitro ugotoviš, da so pogosto prijazni zato, ker se ukvarjajo, kot oni rečejo temu, s kakšnim »biznisom« in bi radi kaj zaslužili. Velikokrat mi je kdo rekel, da naj podprem njegov posel z nakupom njegovega izdelka, saj to meni ne predstavlja težave (sklepajo namreč, da so vsi belci bogati), njemu pa bo to ogromno pomagalo. V Gambiji me je presenetilo ogromno stvari in ogromno stvari sem se naučila. Navdušena sem nad skromnostjo in hvaležnostjo ljudi, predvsem nad tem, kako so za iskren nasmeh dovolj drobne, nematerialne stvari. Najverjetneje pa nikoli ne bom pozabila trenutka, ko smo se peljali mimo revnejših naselij in otrokom delili zvezke, svinčnike in pisala. Toliko iskrenih in hvaležnih otroških nasmehov nisem še nikoli videla.

Že kar nekaj mesecev pred vašim odhodom ste v domačem Prekmurju zagnali manjšo humanitarno akcijo, v sklopu katere ste zbirali potrebščine za otroke v Gambiji. Na koncu se je teh potrebščin nabralo za kar nekaj avtomobilov. Kako ste spravili vse potrebščine do otrok?
Prostovoljci smo bili zelo aktivni in zbrali veliko denarnih donacij in veliko različnega materiala. Ves material se je naložil v zabojnik, vendar se je, zaradi iskanja najugodnejše možnosti transporta, vse malce zavleklo. Tako bo zabojnik najverjetneje v Gambijo prispel šele ta teden. Tam bo takrat že druga ekipa prostovoljcev, ki bo poskrbela za to, da bodo stvari prišle v prave roke. Ker se je zbralo ogromno materiala, je v načrtu, da se konec avgusta pošlje v Gambijo še en zabojnik.

Bi rekli, da vas je Gambija spremenila?
Zagotovo. Sama se trudim biti čim bolj minimalistična, vlagati čim več vase in čim manj v materialne stvari. Gambija mi je samo še bolj odprla oči, da ne potrebuješ veliko za iskren nasmeh, še posebej pa ne raznorazne materialne stvari, ki smo jih v kapitalizmu ljudje navajeni kopičiti. Ko vidiš tamkajšnjo revščino in kako z njo živijo ljudje, ti ne preostane drugega, kot da si hvaležen za vse, kar imaš. Vsak dan si govorim, da se moram nehati pritoževati, in upam, da ne bom pozabila na vse, kar me je Gambija naučila.

Kot prostovoljka pa niste dejavni zgolj v tujini, tudi pri vas se je vse začelo v domačem naselju. Prihajate iz romskega naselja v občini Lendava, kjer veliko časa preživite tudi z otroki in mladimi Romi. Ste zgled ne zgolj za romsko, ampak tudi za širšo skupnost, da se da, če se le hoče. Bi rekli, da je izobrazba ključnega pomena?
Sama sem vedno govorila, da z romsko skupnostjo ne bom delala. Po nekih okoliščinah pa sem postala prostovoljka v eni od slovenskih osnovnih šol, kjer sem delala z romskimi otroki. Žalostilo me je dejstvo, da imajo naši otroci veliko talenta, da so inteligentni, vendar se slej ali prej vse zatre, saj nimajo prave spodbude in priložnosti. Sama bi si želela, da ima vsak otrok vsaj eno osebo, ki ga spodbuja in mu stoji ob strani, vendar žal ni vedno tako, zato si želim spodbuditi naše otroke in jim pokazati, kako naprej in da so tudi oni sposobni, da lahko dosežejo vse, če se za to potrudijo. Pri spodbudi imam v mislih predvsem izobrazbo oziroma znanje, ki ti širi obzorja, in kot pravijo, je edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti.

Naslednji izziv, ki bi se ga radi lotili?
Naslednjim izzivom sama rečem »real life« izzivi: magistrirati in poiskati prvo redno zaposlitev. Seveda pa je v načrtu še kakšno prostovoljno delo v Afriki, Latinski Ameriki ali celo v Indiji. Kdo ve.

VIR: rtvslo.si