Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

21 oktober 2026

50 let misijonskega služenja Antona Žerdina Bukovca.
Škof Anton Žerdin Bukovec je ob zlatem mašnem jubileju za naš radio spregovoril o tem, kako je svoje življenje posvetil služenju med staroselskimi ljudstvi v amazonski džungli Peruja. Njegova zgodba je preplet domače preprostosti, globoke vere, kulturnega spoštovanja in neomajne predanosti. V pogovoru razkriva, kako so ga otroški spomini iz Čentibe oblikovali, zakaj se je odločil za misijonsko pot, kako je povezal evangelij z lokalno kulturo in kaj mu pomeni praznovanje jubileja med rojaki.

Škof Anton Žerdin Bukovec je začetek otroštva preživel blizu Lendave, pot pa ga je nato vodila v sosednjo Hrvaško. Otroštva v Čentibi se spominja z nežnostjo in hvaležnostjo. Spomini na vožnjo s konjem, jurčke, mleko in kruh z mastjo ter nedeljske maše v Lendavi so v njem pustili globoko sled. Čeprav se je družina kasneje preselila v Subotico, zaradi boljših možnosti za izobraževanje, je ostal povezan z domačim krajem in ljudmi.

Od orgel do misijonov
Kot mlad ministrant je sanjal o glasbi, Bachu in orglah, a življenje ga je vodilo drugam. Ko je škof iz Peruja iskal prostovoljce, se je odzval. In čeprav se je sprva vse začelo s šalo, je zadevo vzel zelo resno, pozneje pa je to postala njegova pot. Po molitvi in pogovoru s predstojnikom je sprejel odločitev, ki ga je vodila v amazonsko džunglo.

Misijonsko delo med staroselci
Prvi koraki v Peruju so bili negotovi – brez znanja jezika, brez izkušenj. A z vztrajnostjo in spoštovanjem do lokalne kulture, je začel graditi mostove. Učil se je jezika, prevajal molitve, obhajal maše v domačem jeziku in se učil od ljudi. Inkulturacija je postala temelj njegovega oznanjevanja – vera mora postati del kulture, da je resnično sprejeta, pravi škof Žerdin Bukovec.

Povezovanje z domačimi in radijske postaje
Poleg pastoralnega dela je ustanovil tudi dve radijski postaji, ki danes omogočata komunikacijo z oddaljenimi skupnostmi. Čeprav je bilo tehnično in finančno zahtevno, je vztrajal. Njegovo delo je bilo vedno preplet duhovnosti in konkretne pomoči.

Zlata maša – zahvala in spodbuda
Ob jubileju se je škof Žerdin Bukovec vrnil med rojake z željo, da se zahvali Bogu za dar življenja in služenja. Praznovanje zlate maše v domovini je bila sicer pobuda lendavskega župnika Martina Dolamiča Konrada, ki jo škof sprejema kot priložnost za zahvalo in kot spodbudo za nove duhovne poklice. Zgodba škofa Antona Žerdina Bukovca je opomnik, da je duhovni poklic lahko globoko povezan z ljudmi, kulturo in naravo. Njegova pot od Čentibe do amazonske džungle je pričevanje o tem, kako vera, spoštovanje in predanost lahko spreminjajo svet – korak za korakom, v jeziku srca.

vir:ognjisce.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

29 januar 2026

Jaklovič Hostej Gabriel, nogometaš iz Lendave v starostni kategoriji U15, svoje sposobnosti poleg domačih treningov nenehno razvija tudi na mednarodnih taborih. Na začetku letošnjega leta se je na povabilo FC Barcelona udeležil enotedenskega trening kampa v znameniti nogometni akademiji La Masia.

Gabriel je z nogometom začel že v vrtčevskih letih, pri petih letih, in je skoraj deset let obiskoval Nogometno akademijo Nafta 1903 Lendava. Z namenom napredka in širjenja znanja se je že pri desetih letih udeležil svojega prvega mednarodnega trening kampa pri Manchester Cityju. Enotedenski program je bil zanj posebno doživetje, saj je prvič samostojno odpotoval v tujino. Kot pripoveduje, so nanj trajen vtis naredili vsakodnevni treningi, tekme ter profesionalno okolje in skrbnost trenerjev. Po izkušnji v Angliji se je Gabriel skoraj vsako leto udeleževal mednarodnih trening kampov. Treninge je opravljal na Nizozemskem pri Ajaxu, na Hrvaškem pri Dinamu Zagreb, ter večkrat tudi na kampih Barcelone v Splitu in Zagrebu. Lani septembra je pomemben mejnik v njegovem razvoju predstavljalo enomesečno bivanje v Madridu, kjer je v okviru intenzivnega programa neodvisne nogometne šole poseben poudarek namenjal tehničnemu napredku, telesni pripravi in prilagajanju igralnemu slogu.

»Med udeleženci sem bil najmlajši, vendar mi je bivanje tam dalo nov zagon za napredek, predvsem pri intenzivnosti igre,« je povedal mladi nogometaš. Po madridskem obdobju je prejel eno največjih strokovnih potrditev dosedanje kariere, ko je bil povabljen in je letos v začetku januarja en teden preživel v sloviti nogometni šoli La Masia v Barceloni. Na podlagi predhodnega opazovanja in analize je bil Gabriel izbran med približno 800 mladimi igralci iz južne in jugovzhodne Evrope v le 15-člansko skupino. V Barceloni so pod vodstvom strokovnjakov akademije opravljali dva treninga dnevno, igrali tekme in sodelovali v profesionalnih analizah tekem.

»Trening kamp ni prispeval le k mojemu strokovnemu razvoju, temveč mi je dal tudi dodatno samozavest za nadaljnje vztrajno in predano delo,« je poudaril Gabriel, ki se mu bodo še posebej v spominu ohranile tekme v Barceloni, kjer je kot levi bočni branilec dosegel en gol in prispeval dve asistenci, na eni izmed tekem pa je opravljal tudi vlogo kapetana.

Gabriel svojo prihodnost vidi izključno v nogometu. Načrtuje, da bo prihodnje leto srednješolsko izobraževanje nadaljeval na eni izmed nogometno usmerjenih šol, morda tudi v španski Sevilli. Do takrat pa se mu je z novim letom odprlo novo poglavje, saj bo zaradi večje igralne priložnosti zimsko pripravljalno obdobje nadaljeval pri svojem novem klubu, ekipi Rudar Murska Sobota U15, kjer bo nastopal v prvi ligi vzhodne hrvaške regije. Čeprav je Gabriel še na začetku svoje kariere, se zaveda, da brez podpore družine prehojena pot ne bi bila mogoča. »Hvaležen sem svoji družini, da mi trdno stoji ob strani in me podpira pri uresničevanju mojih sanj,« je poudaril mladi lendavski nogometaš

vir: nepujsag

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

26 maj 2026

Z investicijo v novo industrijsko halo in nakup sodobnega petosnega CNC-stroja bodo povečali natančnost, produktivnost in zmogljivosti.

Podjetje Oletić GPI Inženiring iz Lendave je specializirano proizvodno podjetje, ki deluje na področju strojne obdelave, strojegradnje, jeklenih konstrukcij in izdelave komponent za vodne turbine.

V zadnjih letih krepi proizvodne zmogljivosti, med drugim z več kot dva milijona evrov vredno investicijo v novo halo in sodobno strojno opremo. Za Vestnik je o turbulentnih začetkih, širitvah in zadnji investiciji spregovoril ustanovitelj podjetja, zdaj pa aktivni upokojenec in prokurist Ivan Oletić.

Od »one man banda« do nenehnih širitev proizvodnje

Podjetje je, takrat še kot samostojni podjetnik, ustanovil pred prelomom tisočletja, leta 1999. »Delal sem v eni pisarnici, mogoče je imela 12 kvadratov, in z enim starim računalnikom, ki je bil sinovoma preslab za igrice. Na banki, kjer je bila žena uslužbenka, so menjali pohištvo, tam mi je odkupila mizo, za takratnih 8000 tolarjev. Praktično vse, kar smo od takrat ustvarili, je danes tukaj. Ne hodimo namreč na Maldive in se ne vozimo v pregrešno dragih avtomobilih, upam pa, da bodo moji potomci od vsega skupaj imeli več koristi kakor jaz,« je začetke opisal Oletić.

Sicer pravi, da je tudi starejši sin Goran Oletić, ki je direktor podjetja, deloholik. Tudi finančni podatki kažejo, da se skoraj vsak cent vloži nazaj v proizvodnjo in stabilnost podjetja. Lani so denimo ob 2,4-milijonskih prihodkih v podjetju imeli tudi za nekaj več kot 2,3 milijona evrov odhodkov.

Kasneje je Oletić ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo in postali so inženirska pisarna, ki je za kupce po njihovi dokumentaciji v kooperaciji z drugimi podjetji izdelovala izdelke. Svoje proizvodnje takrat še niso imeli. »Ker so nas dobavitelji prevečkrat pustili na cedilu, smo iskali druge rešitve. Omislili smo si lastno halo in proizvodnjo,« je dejal.

Na začetku niso imeli občutka, kako veliko proizvodnjo in hale potrebujejo, zato je hitro postalo jasno, da so njihove kapacitete premajhne za obseg del, ki so jih izvajali. Kmalu so ponovno morali povečati zmogljivosti.

Leta 2006 so se začeli ukvarjati z zelo specializiranimi projekti izdelave hidroelektrarn, ki so danes paradni konj njihove proizvodnje. Podjetje namreč izdeluje komponente za vodne turbine, kot so Peltonova, Kaplanova in Francisova. Proizvodnja zajema varjenje, strojno obdelavo turbinskih komponent, protikorozijsko zaščito ter sestavo in montažo. Takšna specializirana proizvodnja v energetskem sektorju jim je »na srečo,« kot pravi Oletić, omogočila, da so svetovno krizo leta 2008 prebrodili brez težav.

Podjetje je uspešno kandidiralo na razpisu za spodbujanje velikih investicij za večjo produktivnost in konkurenčnost. Z odobrenimi sredstvi bodo pokrili nakup okoli 800 tisočakov vrednega rezkalnega CNC-stroja, ki je namenjen natančni obdelavi velikih kovinskih kosov.

Omogoča vrtanje, rezkanje in oblikovanje zahtevnih komponent z več strani, ne da bi bilo treba obdelovanec večkrat prestavljati. Za podjetje to pomeni večjo natančnost, hitrejšo izdelavo in možnost prevzemanja zahtevnejših industrijskih naročil. Celotna investicija, ki zajema tudi dodatno proizvodno halo, pa je vredna nekaj več kot dva milijona evrov.

Stranke imajo po skoraj vsem svetu

Podjetje večinoma dela za druga podjetja, ne za končne uporabnike, prav tako večino dela opravijo za tuje stranke. Njihovi kupci so industrijska, strojna, energetska in proizvodna podjetja, ki potrebujejo zanesljivega izvajalca za zahtevne projekte. Denimo hidroelektrarne podjetja Oletić najdemo po celem svetu, razen v Severni Ameriki. »Samo na Japonskem je približno 15 naših hidroelektrarn, obratujejo pa tudi v Ruandi, Hondurasu, Čilu, Španiji, na Portugalskem, v Španiji in na Švedskem.«

Strokovni kader iščejo po priporočilih

O pokoju Oletić ne razmišlja, četudi je direktorski položaj prepustil starejšemu sinu Goranu, sam pa deluje kot prokurist. »Doma bi se dolgočasil. Ko nekaj ustvariš, se je težko ločiti. Enako je, kot če bi si zgradil hišo, potem pa v pokoju ne bi niti pokosil trave pred njo.«

Za tako nišno in strokovno zahtevno proizvodnjo podjetje potrebuje tudi zelo usposobljen strokovni kader. »Večinoma zaposlujemo po priporočilu. Delavce, s katerimi smo zadovoljni, po navadi vprašamo, ali poznajo še koga, ki dela enako dobro, s katerim bi radi delali in mu zaupajo. Moram povedati, da imamo zelo kvaliteten in dober kader, mislim, da ni stvari, ki je naši delavci ne bi znali narediti, pa tudi pretirane fluktuacije kadra nimamo. Zaposleni po navadi ostanejo,« s pohvalo štiriindvajsetim delavcem, za katere pravi, da brez njih podjetje ne bi obstajalo, sklene Oletić.

vir: vestnik.si

• RIKO's HOTPOT
• Enriko Tot

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 marec 2025

V mobilni restavraciji ohranja tradicijo, vključuje pa tudi novosti
Kombinira klasične in sodobne okuse – Potuje po Sloveniji, kmalu še na stalni lokaciji v Lendavi

Enriko Tot iz Doline pri Lendavi je od malih nog navdušen nad kuhanjem in vrtenjem kuhalnice. »K temu me je spodbudila pokojna babica, s katero sem večino časa živel v Genterovcih. Kuhala je za nas in ni mi preostalo drugega, kot da ji pomagam. Postalo mi je zanimivo in naučil sem se veliko stvari. Nekaj njenih receptov sem si tudi zapisal,« je začel pripovedovati. Pozneje se je vpisal na Dvojezično srednjo šolo Lendava smer gastronom hotelir, po šolanju zamenjal več služb v gostinstvu, skozi misli pa so mu vedno švigale ideje, da bi nekoč imel nekaj svojega. Želja se mu je uresničila pred nekaj meseci, ko si je omislil mobilno restavracijo oziroma tako imenovani foodtruck, v katerem ponuja različne jedi. Prvi delovni dan je imel 13. septembra lani, ko je po njegovih besedah zelo deževalo, vztrajal je do decembra, novo sezono pa je začel februarja.

Odločil se je, da bo stranke razvajal s tradicionalnimi jedmi in kulinariko, ki je značilna za druge evropske ali svetovne države. Pravi, da se pri kuhanju rad igra z okusi in sestavinami. »Po eni strani želim ohranjati to, kar že imamo, po drugi strani pa biti sodoben, moderen. Večina ljudi, sploh starejši, imajo raje klasične, poznane jedi. Starejšemu gospodu ali gospe ne moreš ponuditi azijske hrane. Lahko mu razlagaš, kako je dobro, ampak na koncu bo dejal, dajte mi raje zrezek,« opiše. Drugače pa je pri mladih, ki bolj z veseljem poskušajo novosti.

Njegova mobilna restavracija se imenuje Riko's Hotpot, Riko je namreč njegov vzdevek. Poskusili boste lahko različne jedi, od enolončnic, kot sta bograč in čili z mesom, do langašev, burgerjev, vrepov, hot dogov ... »Langaš delam po babičinem receptu, testo pripravljam iz krompirja,« je dejal in dodal, da pa nadeve oziroma premaze rad posodablja. V letošnji sezoni je pripravil tudi čili z mesom in tofujem, sodeč po dobrih odzivih se bo to na meniju znašlo še kdaj. Povedal je tudi, da je trenutno marsikje po svetu uspešnica tako imenovani smash burger, zato ga je tudi on dal v ponudbo. Pojasni, da ta nastane tako, da namesto oblikovane pleskavice mleto meso oblikuješ na žaru, tako da ga stisneš s posebnim kuharskim pripomočkom. Ni pozabil niti na vegetarijance in vegane. Nekaj jedi zanje že pripravlja, v načrtih pa jih ima še več. Dejal je še, da jedi, ki potrebujejo daljši čas kuhanja, sploh tiste na žlico, pripravi pred odhodom na mesto prodaje, preostale pa pripravi ob naročilu.

Stranke iz različnih generacij

Sprva je mobilna restavracija, ki jo je prilagodil svojim željam in potrebam, stala v Petišovcih, ob stezi Lindauring, zatem se je Tot odločil, da bo začel potovati po različnih krajih. Zasledili ste ga lahko v Lendavi, Murski Soboti, v času pustovanja tudi na Ptuju. »Dobro je bilo, tam smo bili novi, nepoznani in dokazali smo, da nam gre delo, ki smo si ga zastavili, dobro od rok,« je zadovoljen. Če gre na večje prireditve, ima s sabo pomočnike, sicer pa dela in kuha sam. Trenutno ureja stalno lokacijo, na kateri bo prisoten vsak dan v tednu, razen ob nedeljah. Mobilna restavracija bo kmalu stala v Lendavi, nekje v bližini trgovskih centrov, še naprej pa bodo potovali po Sloveniji.

»Moja največja želja je, da obstanem na trgu. Mislim, da bo k temu pripomogla tudi stalna lokacija,« je ocenil. Hkrati se zaveda, da današnja situacija v gostinstvu ni rožnata, da primanjkuje kadrov in da je treba res trdo delati, da se uveljaviš, sploh če si novinec. Sam je na dokazovanje pripravljen, saj ga kuhanje zelo veseli, in prav to, da dela iz ljubezni, ga žene naprej. »Spomnim se, da je bila moja velika motivacija za prihodnost v srednji šoli neko tekmovanje med šolami. Ekipo smo sestavljali dijaki različnih letnikov, jaz sem bil najmlajši. Dobili smo škatlo, v kateri so se skrivale sestavine, in iz njih smo morali nekaj pripraviti. Odlično smo se dopolnjevali in na koncu dosegli tretje mesto,« pravi o izkušnji, ki se je še danes velikokrat spomni. Navdih za ponudbo črpa tudi iz svetovnega spleta, a kot pravi, receptov ne kopira, ampak jih skuša vedno zapeljati v svojo smer.

V lokalni skupnosti ima mlad kuhar veliko podporo, veselijo pa ga tudi odzivi dosedanjih strank. »Ko poskušajo hrano, jih opazujem in iz njihovih reakcij vidim, da so zadovoljni. To mi veliko pomeni in je dokaz, da sem na pravi poti,« za konec pove Enriko Tot.

vir:vestnik.si

• Lendava
• Ernest BALKANYI

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

05 maj 2026

Verjetno najbolj znani prekmurski tiskar židovskega rodu v 20. stoletju Ernest Balkanyi je bil rojen kot Sándor Bálkányi v kraju Berki na Slovaškem. Kasneje si je ime spremenil v Ernő (Ernest). V Lendavo (takratno Dolnjo Lendavo) se je preko Budimpešte in Keszthelyja na Madžarskem preselil leta 1896 in prevzel tiskarno, ki je v tem mestecu obratovala od leta 1889. S tiskarsko dejavnostjo se je začel ukvarjati dve leti po svoji priselitvi (1898). Že kmalu potem, leta 1906, je zaradi uspešnega poslovanja odprl podružnico v Murski Soboti, ki je obratovala do leta 1918. Skupaj s svojo družino, ženo Doro Mayer, po rodu iz Keszthelyja, in sinom Elekom (1902-1945), ki je nadaljeval z očetovo dejavnostjo, je bila družina Balkanyi več desetletij pomemben del tiskarstva v Prekmurju. O pomembnosti Balkanyijevih tiskarn v Lendavi in Murski Soboti priča dejstvo, da sta bili Balkanyijevi tiskarni med leti 1906 in 1918 edini tiskarni v Prekmurju.

Ernest Balkanyi je tiskal pomembne časopise, ki so takrat izhajali v Prekmurju. Med najbolj znane sodijo prav gotovo Novine, tednik, ki ga je izdajal znani prekmurski duhovnik, narodni buditelj in kulturno-prosvetni delavec Jožef Klekl starejši. Poleg časopisov je tiskal, izdajal in zalagal tudi številne molitvenike v prekmurskem knjižnem jeziku, ki so jih pisali ali prevajali prekmurski duhovniki, ter številne druge knjige, letake in promocijski material takratnih lokalnih podjetnikov.

Poleg tiskarne je Ernest Balkanyi v Lendavi odprl tudi fotografski studio Foto Balkan, v katerem je prodajal fotografski material. Bil je založnik in trgovec. Tiskal je razglednice Lendave, ki še danes predstavljajo pomembno zapuščino in kulturno dediščino mesta.

Ernest Balkanyi je znan tudi zato, ker je bila v njegovi tiskarni 5. oktobra 1934 natisnjena prva številka Ljudske pravice, ilegalnega glasila Osvobodilne Fronte v Sloveniji, današnje predhodnice osrednjega slovenskega časopisa Delo. Njen urednik je bil sprva najbolj znani prekmurski pisatelj in komunistični aktivist Miško Kranjec, ki je bil skupaj z Rudijem Čačinovičem, kasnejšim slovenskim diplomatom, tudi pobudnik za izdajanje tega glasila.

Po smrti Ernesta Balkanyja leta 1939 sta očetovo tiskarsko dejavnost prevzela sin Elek in njegova žena. Ob koncu 2. svetovne vojne so madžarske oblasti Eleka zaradi židovskega porekla aretirale in ga 31. marca 1945 skupaj z nekaterimi drugimi talci ustrelile v bližini Murske Sobote. Z njegovo smrtjo se je končala tudi petdesetletna tiskarska tradicija prekmurske židovske družine Balkanyi.

• Katja Zver
• miss Slovenije

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

12 februar 2025

Katja Zver iz Lendavskih Goric je nedavno postala miss osebnosti in si nadela lento prve spremljevalke v izboru miss Slovenije. Celoten projekt je opisala kot veliko šolo za življenje in odlično odskočno desko za zastavljene cilje.

Študentka medijev in novinarstva je dobro leto uspešno plula med izzivi, ki so bili del projekta, študijem, delom in zasebnim življenjem ter se predstavila javnosti v pristni podobi. Hvaležna je za dobljeno priložnost in za mnoge izkušnje ter prijateljstva. Z njo smo se pogovarjali o finalnem izboru, ki je potekal prav v Lendavi, o tem, kako se ji je spremenilo življenje, in o ciljih, ki jih ima v življenju.

Ko ste se prvič predstavili kot kandidatka za miss Slovenije, ste povedali, da ste prijavo oddali, ker ste želeli pridobiti nove izkušnje in spoznanja. So se vaša pričakovanja izpolnila?

»Da, zagotovo. Projekt mi je ponudil več, kot sem mislila, da mi lahko. To niso le nove veščine in znanja, ampak tudi čudovita poznanstva z ljudmi, ki so mi dali veliko priložnosti in možnosti. Ta poznanstva bom cenila za vedno. In če bi me kdo vprašal, ali bi se še enkrat prijavila, bi odgovorila, da vsekakor. Že ta odgovor je zelo poveden. Projekt smo začeli decembra 2023 in ga zaključili januarja 2025. Gre za eno leto nepozabnih spominov, obdobja rasti in izkušenj. Res sem hvaležna, da sem bila lahko del tako velike zgodbe.«

Verjetno pa je bilo vmes tudi naporno?

»Je bilo. Predvsem veliko je bilo usklajevanja obveznosti, ker prek študentske napotnice delam v mediju Družina, imam druge projekte, zasebno življenje in ne nazadnje študiram.«

Študirate medije in novinarstvo. Kako so vam izkušnje, ki jih imate na tem področju, pomagale v projektu?

»Res je, sem študentka tretjega letnika, ampak sem od oktobra absolventka. Do diplome me čaka še en izpit. Moram priznati, da mi je študij dal veliko, kar sem lahko v projektu dobro uporabila. Morda sem bila nekoliko v prednosti, kar se tiče javnega nastopanja in dobre komunikacije, a sem svoje izkušnje tudi izkoristila za pomoč drugim tekmovalkam.«

Boste študij po diplomi nadaljevali?

»Bom, ampak kaj v smeri podjetništva, marketinga ali ekonomije. Na teh področjih sem še šibka in se želim opolnomočiti. Če bi želela ostati v trenutni smeri, bi za večje priložnosti morala v Ljubljano, ampak mene je od tam vleklo k družini v Prekmurje in k fantu na Štajersko. Moja želja je videti svet, potovati, spoznavati različne kulture, ljudi. Da bom potem še bolj cenila domače okolje. Si pa nedvomno želim čez kakšnih deset let, ko se vrnem, živeti na podeželju.«

Zdaj ko ste finalni izbor že predelali, kaj bi rekli, da vam je projekt miss Slovenije prinesel?

»Projekt je bil velika šola življenja. Prinesel mi je zdravo mero samozavesti, večjo odprtost in potrdil vrednote, ki sem jih imela že prej. Marsikdo mi je dejal, da sem v projekt vstopila kot izklesana oseba in da na meni ni bilo treba toliko delati. Pridobila sem izkušnje v timskem delu. Pomembno pa je poudariti še, da sem s projektom postala za eno prijateljico bogatejša, za Amadeo Zupan, aktualno miss Slovenije. Spoznali sva se na začetku, ona Primorka, jaz Prekmurka, zato je bilo še posebej zanimivo. Na splošno pa je bil projekt čudovit proces rasti in raziskovanja same sebe, tako na duhovnem kot osebnem področju.«

Je bil projekt odskočna deska za prihodnost?

»Zagotovo. Prišla sem v stik z ogromno ljudmi z vizijo, močnimi in globokimi vrednotami, podjetniki. Vsi so mi odprli vrata v nova okolja. Jure Knez, direktor Dewesofta, mi je na primer veliko dal na delavnici Kje se vidiš čez pet let. Pomagal me je usmeriti. To, da smo se dekleta preizkusila na mnogih področjih, nam je omogočilo, da smo spoznala čim več stvari o sebi, kaj nam ustreza in kaj ne. Tako da je projekt velika odskočna deska, ki mi je ponudila mnogo veščin, ki jih bom lahko uporabila na svoji nadaljnji poti. Sicer pa sem v projekt vstopila z namenom, da preizkusim svoje meje.«

Kako ponosni ste na to, da ste lahko sotekmovalkam pokazali domače okolje?

»Ko sem izvedela, da bo finalni izbor v Lendavi, sem bila zelo presenečena. Kako lahko tako velik projekt pride v tako majhen kraj, sem se čudila. Sem pa zelo ponosna na Prekmurje in na to, da so vsa dekleta videla, kaj imamo in kaj lahko ponudimo.«

Nad čem so bile najbolj navdušene?

»Vedela sem, da jih bodo najbolj navdušili ljudje, ker so odprti, topli. Vesele so bile njihove pristnosti. Potem nad čudovito naravo, ker jih večina prihaja iz mesta. Ne smem pozabiti na hrano, ki je bila drugačna, a zelo dobra. Preizkusile smo se tudi v kuhanju tradicionalnih prekmurskih jedi in zabavno je bilo spremljati, kako so dekleta iz Gorenjske pripravljala dödole. Mislim, da tudi komaj čakajo, da spet pridejo na langaš (smeh).«

Kako se je bilo v finalnem večeru sprehajati po domači dvorani in pred domačim občinstvom?

»Mene je bilo najbolj strah, ko sem izvedela, da bo izbor v Lendavi, do finala pa je že izzvenel. Na oder gledališke in koncertne dvorane imam lepe spomine iz osnovnošolskih let. Pela sem v pevskem zboru, nastopala v Čarovniku iz Oza … V prvem izhodu je v ozadju igrala glasba Jana Plestenjaka, ki ga obožujem, kar je bilo super. Dvorana je norela, ko sem se sprehajala po odru, in spoznala sem, da ni vzklikala le moja družina, ampak tudi drugi občani.«

Potem ste prejeli še dve lenti in videti je bilo, da ste posebej ganjeni.
»Kako naj ne bi bila med tako iskrenimi ljudmi, družino. Projekt se je zaključil in čustva so se nabrala, nisem jih mogla skriti. Nisem pričakovala lente, še posebej pa ne dveh. Bilo mi je tako lepo, tudi zato, ker sem kot miss osebnosti v enoletno izposojo dobila avtomobil. Kot študentka si ga ne morem privoščiti. In ko se ti zgodi toliko lepega v enem večeru, se vprašaš, ali si to res zaslužiš.«

Katera lenta ima za vas večjo težo?

»Zame, za Jelko Verk, ki je lastnica licence, in za veliko ljudi lenta za miss osebnosti. Ta lenta je izraz tega, kakšna sem kot oseba, kako sem se izkazala, kakšna sem do soljudi, živali in narave.«

V projektu miss Slovenije boste sodelovali še naprej. Kakšne bodo vaše zadolžitve?

»Kaj točno me čaka, še ne vem popolnoma. Marca bo znana nova ekipa deklet in takrat bomo delale z njimi, jim pomagale. Naša naloga bo skrbeti, da projekt živi in se predstavlja v lepi luči, ob tem pa bo vsaka, ki se je odločila za nadaljnje sodelovanje, še delala na svojem projektu. Odvisen bo od naših želja. Jaz si na vsak način želim predstavljati lokalno skupnost in Slovenijo na zanimiv in privlačen način. Ne želim še izdati kako, imam pa ideje, kako to realizirati.«

Končajva intervju z bolj prijetnim vprašanjem. Katera anekdota v celotnem projektu vam je ostala najbolj v spominu?
»Skupno smo imeli okoli 45 dogodkov in na vsakem je bilo posebno. Najbolj pa si bom zapomnila finalni večer in dve lenti. Ko se je moje ime zaslišalo prvič in ko sem izvedela, da prejmem avto, sem bila brez besed. Potem pa so moje ime poklicali še enkrat in kar nisem mogla verjeti. Finale dojemam kot enkraten dogodek, kot so na primer krst, birma, maturantski ples. Jaz ga zaradi epidemije koronavirusa nisem imela, zato mi je bilo še toliko lepše v bleščečih oblekah. Če sklenem, finalni večer je bil vrhunec, ne bi bil pa tako super, če ne bi celo leto tako garala. Moram pa še enkrat poudariti, da sem hvaležna za celotno izkušnjo, za pogum, ki sem ga izkazala z oddano prijavo, in ponosna, ker sem ves čas ohranila vero in ostala na realnih tleh. Ljudem pa bi svetovala, naj so kdaj bolj drzni in si več upajo, saj jih lahko čakajo lepe stvari.«

vir : VESTNIK.si