Lendavska gledališka in koncertna dvorana (lendavski kulturni dom) meri cca. 45 m x 33 m oz. 1400 m2. Zgradba je delno podkletena, delno ima prostore tudi v etaži. Skupna koristna površina tako znaša cca. 2400 m2. Objekt je atraktivnega videza, zgrajen po idejnih načrtih znanega madžarskega arhitekta Imre Makovca.
Objekt je koncipiran tako, da ga je možno uporabljati za:
• koncerte
• dramo
• opero
• kongresno dejavnost vključno s simultanim prevajanjem


ZGODOVINA:

Gradnja kulturnega doma Lendava je trajala od 1995 – 2003 leta. Osnoval ga je eden najbolj znanih madžarskih arhitektov nove dobe Imre Makovecz, katerega morda najbolj odmeven projekt je bil Paviljon republike Madžarske na svetovni razstavi v Sevilli leta 1992. Njegova arhitektura je znana kot organska arhitektura, ki poskuša avtohtone in elementarne prvine vključiti v sodobno uporabnost. Dvorana sprejme maksimalno 444 obiskovalcev in je kot taka največja v Prekmurju.

ODPIRALNI ČAS
OgledI so možni po predhodni najavi.


Za organizirane skupine so možni ogledi izven delovnega časa: OB SOBOTAH,  NEDELJAH IN PRAZNIKIH

OD PONEDELJKA DO PETKA        8.00 - 14.00.  

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, ki leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Lendavske gorice ali Lendvahegy so razgledno naselje, kjer si lahko ogledamo kapelo Svete Trojice, zidanico pisatelja Miška Kranjca, staro pokopališče in drugo. 
Na hribu, ki je bil nekdaj pomembna strateška točka, se je nahajala vojaška utrdba. Turki so jo hoteli na prehodu 16. in 17. stoletja zavzeti, vendar jim to ni uspelo. V znak hvaležnosti, ker so se prenehali turški vpadi, so ljudje v 18. stoletju gradili cerkve, kapelice, postavljali znamenja in križe. Kapelica svete Trojice je bila zgrajena v letih 1727 do 1728. Njeno gradnjo je finančno najbolj podprla družina Gludovac, eden od donatorjev pa je bil tudi Mihael Hadik, ki je umrl leta 1733. Njegove posmrtne ostanke so položili v grobnico iz apnenca in zaradi tega se je truplo ohranilo vse do danes in si ga lahko mumificiranega ogledamo v kapelici. Med legendami, ki krožijo o Mihaelu Hadiku, je najbolj pogosta tista, da je umrl v bitki s Turki leta 1603. Zgodovinska dejstva tega ne potrjujejo. 
Ob kapelici sv. Trojice se na hribu razprostira najstarejše pokopališče v Lendavi, na katerem se nahaja nekaj kakovostnih nagrobnih plastik, v kapeli pa so pokopani člani častitljive družine Kakasdi Hajos. Enoladijska cerkev sv. Trojice, ki ima petosminsko zaključen prezbiterij, je pokrita z dvokapnico. Masivni zvonik, ki je obenem tudi vhodna lopa, je bil dozidan v kasnejšem času. Dvakrat na leto se v kapelici odvija proščenjska maša, in sicer na praznik angela varuha in na dan svete Trojice.


ZGODOVINA:

V kapelici je tudi grobnica družine Kakasdi Hajós. Najbolj znan član družine je bil odvetnik in kraljevi svetnik Mihály Kakasdi Hajós, ki je bil v 19. stoletju pobudnik številnih aktivnosti, ki so prispevale k razvoju meščanstva in gospodarstva Lendave.


VIRI:
KRAJI.eu : http://kraji.eu/slovenija/lendava_kapelica_svete_trojice/slo#ixzz58ELhVZiW
WIKIPEDIA : https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Lendavske_Gorice  

Cerkev Svete Katarine, ki stoji pod grajskim hribom, je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1751. Enoladijsko svetišče bogatita baročni oltar in prižnica. Za glavnim oltarjem je slika sv. Katarine Sienske iz leta 1800, ki je delo italijanskega slikarja Barazuttija. Pod prezbiterijem je grobnica. Vhod v njo je bil nekdaj pod oltarjem, vendar so ga leta 1936 zazidali. V grobnici je pokopanih več ustanoviteljev cerkve in ženski člani družine Eszterhazy. Zvonik stoji pred glavnim vhodom. V cerkvi imajo zlat kelih, ki ga je podaril graščak Baffy leta 1608. Na Cerkvenem trgu stojijo kip Antona Martina Slomška, kip Štefana Ogrskega in kip Svetega Florijana.


ZGODOVINA:

Za časa knezov Koclja in Pribine, ki sta s pomočjo svetih bratov Cirila in Metoda širila katoliško vero, se omenja tudi prva cerkev v Lendavi okoli leta 840. Ob prihodu Madžarov je bila cerkev uničena. Leta 1100 zgrajeno cerkev so posvetili Mariji. To je bilo v obdobju prvega madžarskega kralja Štefana. Na mestu, kjer stoji današnja cerkev sv. Katarine, je bila v obdobju okrog 1503. leta manjša cerkev.

Med reformacijo so Banffyji prevzeli luteransko vero in ji ostali zvesti do 1598. leta, ko je Krištof prestopil v katoliško vero, pri gradu pa je dal graditi cerkvico, ki so jo dokončali 1608. leta. Leta 1683 je zgorela. Naslednje leto so jo popravili in sezidali oboke, uporabljali pa so jo za verske obrede, dokler ni prišel Esterhazy, ki je dal zgraditi v letih 1749–1751 sedanjo cerkev, ki so jo posvetili sv. Katarini. V omenjeni rodbini je bila tudi ženska, ki se je imenovala Katarina.

Posvetil jo je Franc Tauzy, zagrebški škof, leta 1751. Za glavnim oltarjem jo krasi slika sv. Katarine Sienske, zavetnice znanosti in študirajoče mladine. Slika je delo italijanskega slikarja Barazuttija iz leta 1800. Zidavo cerkve so prilagodili cesti, zato ni obrnjena proti vzhodu. V cerkvi so štirje stranski oltarji. Zidana je v čistem baročnem slogu, katerega pa so razna popravila nekoliko pokvarila. Okoli glavnega oltarja so nameščeni štirje veliki svetniki: sv. Ambrož, sv. Hieronim, sv. Gregor in sv. Avguštin.

Pod cerkvijo je bila grobnica, v kateri so kot prvega pokopali 1790. leta upravitelja Esterhazyjevega posestva Antona Tarnucia, nazadnje (leta 1916) pa Mihaela Tarnocyja. Iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1778 zvemo, da so bili že tedaj verski obredi v madžarskem in vendskem ( slovenskem ) jeziku. Tako je tudi zdaj, proti koncu 20. stoletja, kajti maše so v obeh jezikih. Cerkev sv. Katarine v Lendavi je bila od 1916. leta brez zvonov, kajti za časa prve svetovne vojne so jih pretopili v topovske granate. Deset let poz­neje, leta 1926, so dobili nove zvonove.

V lendavsko župnijo so vključeni tile kraji: Lendava,Trimlini, Čentiba, Dolnji in Gornji Lakoš, Gaberje, Kapca, Dolga vas, Mostje, Banuta, Dolina, Pince, Pince-Marof, Benica, Petišovci, Kot ter Lendavske in Dolgovaške Gorice.


VIRI:
KRAJI.eu : http://kraji.eu/slovenija/lendava_cerkev_svete_katarine/slo#ixzz58EJiGS8I
WIKIPEDIA : https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_svete_Katarine,_Lendava  

Lendavski grad naj bi stal nad mestom že v 12. stoletju. Sedanji dvorec je dal zgraditi knez Esterhazy med leti 1712 in 1717. Lendavski grad je narejen v obliki črke L, v čast takratnemu cesarju Leopoldu. V 19. stoletju so grad temeljito predelali in obnovili. Značilni so visoki zunanji oporniki in mansardna streha. V lendavskem gradu deluje od leta 1973 zavod Galerija-Muzej Lendava. V grajskem poslopju si lahko ogledamo naslednje stalne zbirke: Oloris, arheološka razstava pozne bronaste dobe, Grad na preži, replike hladnega in strelnega orožja, vojaške opreme, zastav in drugih rekvizitov, kultura hetiškega ljudskega tekstila, lapidarij, spominska soba kiparja Györgya Zale, spominska soba akademskega slikarja in grafika Štefana Galiča, zbirka zemljevidov, podstrešna galerija in drugo. Ogledamo si lahko tudi razstavo likovnih del, nastalih na Mednarodni likovni koloniji v Lendavi.

ZGODOVINA:

Prvi lastniki utrdbe, predhodnice današnjega gradu, so bili v zadnji četrtini 12 in v 13. stoletju člani rodbine Hahót-Buzàd. Iz do sedaj znanih podatkov je v 13. stoletju v Doljni Lendavi utrdba zagotovo obstajala.


Prvi dolnjelendavski gospod, ki ga poznamo po imenu, je bil Hahót III., kar je razvidno iz ohranjene listine iz leta 1272. Sebe je imenoval gospod Lendavski (dominus de Lindau). Leta 1278 je magister Štefan, Hahótov sin, do bil v dar castris Lindua et Nemphty oziroma gradova Lendava in Lenti. Štefan je moral grad v 13. stoletju postopoma prenoviti. Jedro srednjeveškega gradu je bilo ob koncu 13. st. že zgrajeno iz trdnega materiala. Glede na raziskave sklepajo, da je vseboval bivalni stolp, kapelice in obrambni zid.

Na začetku 14. stoletja si je lendavski grad prilastil Janez Köszegi. Po posredovanju kralja Karla Roberta je ta ponovno prešel v roke magistra Nikolaja. O tem priča listina. Danes je ohranjen le del zidu kapelice, kasneje vključen v novo stavbo.

Grad je bil do 16. stoletja večkrat obnovljen, prezidan in razširjen tako, da je obsegal celoten grajski grič. Dvorišče je bilo obdano s stavbami, proti mestu so zgradili večnadstropni stolp, ki stoji še danes. Pri gradnji so večinoma uporabljali opeko, le v manjši meri kamen. Ohranjena je tudi inventarizacija iz 17. in 18. stoletja. Iz 60-tih let 18. st. je ohranjen tudi tloris celotnega srednjeveškega gradu. Današnje razvaline obzidij in stolpov so verjetno iz 16. ali 17. stoletja, saj je imel takrat grad pomembno strateško lego pri obrambi pred Turki. Najsiloviteje so grad oblegali leta 1603, a grad nikoli ni bil zaseden.

Po izumrtju družine Bánffy se je lastništvo gradu hitro menjalo do Ferenca Nádasdyja, ki so mu leta 1671, zaradi sodelovanja v zaroti, grad odvzeli in je prešel v državno zakladnico. Nekaj let pozneje je grad prevzel palatin Pál Eszteházy. Grad je bil tedaj v zelo slabem stanju. Ni podatkov o tem, da bi ga začel obnavljati. Iz leta 1766 je znan gradbeni načrt obnove in prezidave. Iz tega časa je dokument s podrobnim popisom grajskih poslopij in opreme. Ohranjena sta tudi načrta prezidav iz leta 1766 in 1769 v več variantah. Na koncu je bila izbrana varianta, ki je vidna še danes.

Obnovljeni sta bili JZ in SZ krilo starega grajskega poslopja, na dvoriščni strani je bil zgrajen arkadni hodnik, nad njim pa zaprt hodnik. Novo je bilo obokano baročno stopnišče. V 18. st. je verjetno stavba že stala, a o tem ni pisnega vira. Imela je zahtevno baročno strešno konstrukcijo z mansardo. Tloris gradu je v obliki črke L, kar naj bi izkazovalo čast tedanjemu avstrijskemu cesarju Leopoldu I..

Grad je ostal do leta 1918 v lasti rodbine Eszteházy, ki pa v gradu niso stalno prebivali. Zanj so skrbeli upravniki posesti.

Med letoma 1872 in 1896 je v gradu delovala meščanska šola. Po prvi svetovni vojni se je grad uporabljal za razne namene: kot vojašnica jugoslovanske vojske, do konca 60-tih let 20. stoletja pa kot šola. Do konca druge svetovne vojne je grad obstajal v nekdanjem obsegu.

Leta 1947 je nova komunistična oblast naročila porušiti velik del obrabnih zidov in opeko uporabiti pri obnovi dela Dobrovnika. Stolp jugozahodnega portala so porušili leta 2009, vendar je ZVKD RS dela ustavil, zaradi škodljivih posegov.

ODPIRALNI ČAS

POLETNI ODPIRALNI ČAS    

od aprila do oktobra

ponedeljek – petek:     08.00 – 17.00
sobota – nedelja:        10.00 – 14.00

ZIMSKI ODPIRALNI ČAS    

od novembra do marca

ponedeljek – petek:     08.00 – 16.00
sobota:                      10.00 – 14.00
nedelja:                        zaprto

Za obisk izven odpiralnega časa je potrebna najava, prav tako za skupine, ki si želijo razstave ogledati z vodstvom.


VIRI:
KRAJI.eu : http://kraji.eu/slovenija/lendavski_grad/slo#ixzz58EGYHy9j
WIKIPEDIA : https://sl.wikipedia.org/wiki/Lendavski_grad