Kategorija: Novice

Kako je Galeriji - Muzeju Lendava v zadnjih letih uspelo na ogled postaviti dela Dalija, Mirója, Goye, Picassa in zdaj Chagalla, nam je povedal njen novi direktor Dubravko Baumgartner.

Lendava zadnja leta opozarja nase tudi z uspešno kulturno dejavnostjo. Galerija - Muzej Lendava vsako leto vabi ljubitelje umetnosti na razstavo enega od eminentnih svetovnih likovnih umetnikov, stolp Vinarium je v treh letih postal ena glavnih turističnih znamenitosti v državi, letos pa tam prvič poteka festival Poleti v Lendavo. Vsi ti projekti tlakujejo pot Lendave h kandidaturi za evropsko prestolnico kulture 2025. Pogovarjali smo se s slikarjem in kustosom Dubravkom Baumgartnerjem, ki je pred kratkim prevzel mesto direktorja v Galeriji - Muzeju Lendava (GML), kjer dela že od študentskih časov, zadnja leta pa je bil grafični oblikovalec in kustos. Lendava kaže, da je mogoče z bogato kulturno ponudbo pritegniti obiskovalce.

Srednjo šolo ste obiskovali na Madžarskem, likovno akademijo pa v Ljubljani. Potem ste se vrnili v rodno Lendavo. Vas ni zamikalo, da bi ostali zunaj?

Ne, preprosto nisem imel želje po velikem mestu. Ko v otroštvu začutiš svobodo, ki ti jo dajeta narava in življenje v malem kraju, tega ne pozabiš. Velika mesta imajo tudi svoj čar, a mene je vleklo nazaj, lahko bi rekel, da mi je srce tako narekovalo.
Lendava je poseben kulturni fenomen. Tako malo mesto, pa toliko kulture na kupu. V čem tiči skrivnost?
S tem vprašanjem sem se ukvarjal v svoji diplomski nalogi. Kaj je čar Prekmurja, kaj je ta genius loci? Kaj je tisto, kar je tukaj naredilo toliko umetnikov? Prav iz Lendave namreč izhajajo številni slikarji, kiparji, grafiki, kar je res svojevrsten fenomen. Poleg samega kraja na to gotovo vpliva narava, pa tudi multikulturnost, kar vse skupaj daje poseben zagon v umetniškem izražanju. Gre za nekega duha, ki živi v teh krajih in se naseli v človekovo podzavest.

Ga imate tudi vi v sebi?
Najbrž. Ne vem točno, kaj me je gnalo v umetnost, splet različnih okoliščin. Gotovo želja po ustvarjanju, imel pa sem tudi veliko srečo, da sem imel dobrega mentorja, ki je zelo zgodaj opazil te moje spretnosti in me že v osnovni šoli začel usmerjati v likovne vode.

Vaš osnovnošolski učitelj likovnega pouka?
Da, Franc Gerič, ki je bil tudi dolgoletni direktor GML, in še danes, ko je upokojen, aktivno sodeluje z nami. Pod vplivom vsega navedenega sem se vpisal na srednjo umetniško šolo v Sombotelu, smer grafika, pozneje pa na likovno akademijo v Ljubljani.
Ste poznali Štefana Galiča, ki velja za enega najpomembnejših lendavskih umetnikov?
Ko je umrl, sem začel obiskovati srednjo šolo. Prav Franc Gerič me je peljal k njemu v atelje, preden sem šel na sprejemne izpite v Sombotelu, da bi mi dal kakšen nasvet. Ko sva prišla k njemu, je sedel za mizo in delal in jaz sem ga tiho občudoval. Bil je umirjen človek in pripovedoval mi je kar med delom: Vzemi vedno formo, ki se ti zdi najlažja, na primer krompir. To je osnova, kako ga umestiš v prostor, kako izdelaš detajle, da ni videti kot kamen. Dal mi je preproste, a ključne napotke, ki jih še danes cenim in upoštevam. Bil je izjemen umetnik, med drugim je prejel nagrado grand prix v Tokiu, ki velja za najvišje svetovno grafično priznanje.

Ponos vaše galerije je gotovo cikel razstav Velikani svetovne likovne umetnosti na lendavskem gradu. Kako ste začeli s tem?
Lahko bi rekel, da smo bili v pravem času na pravem mestu. Leta 2009, ko se je madžarski Pécs pripravljal na EPK, je bil Franc Gerič ravno v mestu. Ko je slišal, da obnavljajo muzej in da bodo nekatera dela, med njimi madžarsko-francoskega slikarja Victorja Vasarelyja, med obnovo spravili v depoje, jim je ponudil, da bi jih raje v tem času razstavili v Lendavi. Madžari so ponudbo z veseljem sprejeli in tako se je rodil ta cikel.

Kaj pomaga, če v galeriji visi Marc Chagall, pa o tem nihče nič ne ve.

Kako pa sicer pridete do zbirk za razstave?
To je precej zapleteno. Težko je priti do zasebnih zbirateljev, pot do njih vodi tudi prek zvez ali priporočil. Naša galerija ima že dovolj ugleda, da sodeluje s prestižnimi galerijami in zasebnimi zbiratelji v Evropi. Richard H. Mayer, denimo, nas je poiskal sam oziroma njegova posrednica, ki je slišala za naše delo in nam ponudila sodelovanje. Pri nas smo iz njegove bogate zbirke razstavljali Dalija, Mirója, Goyo, Picassa in zdaj Chagalla.

170 prireditev se bo zvrstilo do konca festivala Poleti v Lendavo.

Kako se GML financira, ustanoviteljica je občina, je tudi glavno finančno breme na njej?
Financiramo se iz različnih virov, uspešno smo kandidirali pri ministrstvu za kulturo, naše delo pa izdatno podpira tudi občina Lendava. Pomemben delež dobimo z vstopninami, nekaj denarja pa primaknejo še sponzorji. Naše razstave sprva niso bile rentabilne, s povečanim obiskom pa zdaj že skoraj pokrivamo stroške.

Obisk galerije je za kraj, ki brez zaledja šteje nekaj manj kot 3000 prebivalcev, izjemen. Kaj je omogočilo takšen uspeh?
Obisk konstantno raste iz razstave v razstavo. Če si je Vasarelyjevo razstavo ogledalo več kot 2000 obiskovalcev, jih je bilo lani na Daliju že več kot 20.000. Letos smo jih na Chagallu od 18. maja, ko je bila razstava odprta, našteli že več kot 9000, tako da se nam obeta nov rekord. Gotovo so imena umetnikov magnet za ljubitelje likovne umetnosti. Navsezadnje pri nas nimamo ravno veliko priložnosti, da bi si ogledali dela svetovnih likovnih velikanov. K temu je treba prišteti še druge dejavnosti, nič namreč ne pomaga, če je v galeriji Chagall, pa o tem nihče nič ne ve. Na področju promocije smo v zadnjih letih veliko storili. Domačini spremljajo naše delo in prihajajo na odprtja v velikem številu, kar nas izjemno veseli. Seveda pa večina obiskovalcev prihaja iz drugih krajev, precej je tudi Madžarov, Avstrijcev in Hrvatov.

Katera razstava iz cikla Velikani je požela največ zanimanja?
Uh, težko bi se odločil, odvisno od tega, kaj vzamemo za izhodišče. Vrednostno je bil gotovo Victor Vasarely. Vsa razstavljena dela so bila vredna okoli šest milijonov evrov. V času razstave od skrbi skoraj nismo spali (smeh). Posamezni kosi so bili vredni tudi pol milijona evrov, tako da je bila ta razstava tudi z vidika varovanja velik zalogaj. Nerad razvrščam umetnike, ki smo jih razstavljali pri nas, po pomembnosti. Omenil bi Françoise Gilot, ki je bila, poleg tega, da je ena najprodornejših predstavnic umetnosti 20. stoletja, ena od Picassovih žensk. V GML je bilo na ogled 60 njenih olj in grafik. Gospa je danes stara 96 let in živi v New Yorku, a je kljub temu vedela, da je v Lendavi njena razstava, ki je omenjena tudi v njeni zadnji monografiji. Med razstavami, ki sicer ne spadajo v cikel Velikanov, imela pa je izjemen odziv, pa bi posebej omenil Šungo, erotiko v japonski umetnosti.

S kom boste po Chagallu presenetili najbrž vse bolj razvajene obiskovalce prihodnje leto?
Prvič bomo gostili kar dve razstavi v enem letu, najprej bosta prostor v galeriji dobila avstrijski slikar in arhitekt Hundertwasser in japonski slikar in grafik Shoichi Hasegawa, v jesensko-zimskem obdobju pa bolgarski umetnik Christo, ki je znan po svojih megalomanskih projektih, med drugim je oblekel Kip svobode v New Yorku in nemški Reichstag.

GML je znana tudi po likovnih delavnicah, ki jih prirejate že več desetletij.
Vsako leto organiziramo dve večji delavnici. Kiparska delavnica odlivanja v bron, letos bo že 45. po vrsti, poteka avgusta in je namenjena akademskim kiparjem, ki tu ustvarjajo od osnutka do končnega odlitka, skulpture se vsako leto pridružijo že razstavljenim, ki so nastajale v preteklih letih in tako nastaja edinstvena stalna razstava malih bronastih plastik na lendavskem gradu. Druga delavnica je mednarodna kolonija LindArt, na katero vsako leto povabimo gostujoče umetnike iz Slovenije in tujine. Letos je kolonija, ki jo prirejamo že več kot dve desetletji, doživela korenito preobrazbo. K sodelovanju smo povabili akademije iz Ljubljane, Zagreba, Bratislave, Budimpešte in Pécsa. Z vsake univerze prideta po en študent in njegov profesor, tukaj ostanejo en mesec in v tem času ustvarjajo velike skulpture, ki bodo svoj stalni razstavni prostor našle po mestu. Posebnost letošnje kolonije so tudi tedenska srečanja umetnikov in njihovih mentorjev z domačini oziroma obiskovalci, pogovore vodijo domači in tuji umetnostni zgodovinarji in kritiki. Odkrivanju mladih talentov smo namenili delavnico LindArt Junior, na kateri se osnovnošolci pod vodstvom likovnih pedagogov in umetnikov seznanijo zlasti z različnimi slikarskimi in grafičnimi tehnikami.

Kakšna je vloga GML v pripravah na kandidaturo za evropsko prestolnico kulture 2025?
Ena osrednjih. Z razstavami in kolonijami privabljamo veliko obiskovalcev in umetnikov, seveda pa je treba za uspešno kandidaturo še marsikaj postoriti. Med drugim je v pripravi projekt za nov kulturni center s knjižnico, ki bo nastal v objektu nekdanje blagovnice v Lendavi. Sicer pa mesto letošnje poletje diha s festivalom Poleti v Lendavo, ki je tudi ena od stopnic na poti do kandidature. Gre za kulturno-umetniški festival, v okviru katerega vse poletje na različnih lokacijah v mestu potekajo številni dogodki, koncerti, filmske projekcije, delavnice, ogledi razstav, do septembra jih bo okoli 170. Eno od prizorišč je tudi lendavski grad, katerega dvorišče se je izkazalo za odličen prostor za druženje.

Vam poleg direktorskega dela ostaja kaj časa za slikarstvo?
Moje delo v galeriji zahteva celega človeka. Težko je pustiti delo na gradu, priti domov in sesti pred platno. V glavi se sicer nenehno rojevajo skice, ki čakajo, da lahko izbruhnejo, a po prevzemu položaja sem se odločil, da likovno ustvarjanje za nekaj časa odložim.
Pa vendar, pogrešate platno?
Pravzaprav nimam časa, da bi ga pogrešal. Moje delo je takšno, da se ves čas gibljem v umetniških krogih, ves čas sem v stiku in pogovorih z umetniki. Tudi to me bogati in v tem trenutku mi zadošča tudi v ustvarjalnem smislu.

VIR: slovenskenovice.si