Jože Vratar je zaslovel po svoji dvojni vlogi, po eni strani je bil razbojnik in ropar, znan pa je bil tudi po svoji radodarnosti in empatiji do revnih in pomoči potrebnih

Zgodbo o Jožetu Vratarju, rojen naj bi bil med letoma 1890 in 1895 v Lendavskih Goricah in ustreljen 1937. leta v Trimlinih, še zmeraj poznajo starejši občani Lendave in okoliških krajev, vendar so pripovedi že zdavnaj presegle možnost preverljivih dejstev. Čeprav gre za legendo, je bil Vratar resnična oseba. Zaslovel je po svoji dvojni vlogi, po eni strani je bil razbojnik in ropar, ki je odprl vsako ključavnico, ki je varovala premoženje bogatih v Lendavi in bližnji okolici, slovel pa je tudi po svoji radodarnosti in empatiji do revnih in pomoči potrebnih.

Črna obleka, črn klobuk in črna srajca
Le redke še živeče priče se Vratarja spomnijo iz otroštva, med njimi je Štefan Toplak iz Lendave. Pravi, da je bil še otrok, ko je Vratar mimo njihove hiše hodil domov v Lendavske Gorice. "Otroci smo se ga bali in se skrivali pred njim, čeprav nikoli in nikomur ni naredil nič slabega," pripoveduje. Spominja se, da je Vratar nosil črno obleko, črn klobuk in črno srajco, o njem pa ve povedati še to, da je imel rad siromake. Spet drugi se Vratarja spominjajo po pripovedovanju svojih prednikov ali znancev, vendar so največ verodostojnih podatkov o njem prispevale tri priče, med njimi je Štefan Ütroša iz Lendave.

Že kot otrok neukrotljiv
Jože Vratar je živel v cimprani hiši, zraven katere sta bila sadovnjak in vinograd. Hiša je stala v bližini križnega znamenja pred nekdanjim vaškim domom, po besedah Štefana Ütroše pa naj bi jo bili podrli v 40. letih prejšnjega stoletja. Govorili so, da je njegova družina izvirala iz Slovaške in da so bili starši evangeličanske vere. Ukvarjali so se s kmetijstvom in vinogradništvom, tako kot tudi njihovi sosedje, s tem da naj bi bil Vratar živel le z materjo. Ütroša se spominja, da so ljudje o njem govorili, da je bil že kot otrok neukrotljiv. Ko je mati šla na delo, naj bi ga z vrvjo privezala k mizi, vendar jo je pregrizel in zbežal. Okoli vratu naj bi bil nosil obešeno škatlico, v kateri naj bi bil listek z njegovim imenom in naslovom, kje je doma, ter prošnjo matere, da če ga bo kdo videl, kako tava, naj ga pripelje domov. Najverjetneje je Vratar v Lendavi opravil vajeništvo pri enem od kovaških mojstrov.

Sumljiv zaradi bogatih daril
Po ljudskem pripovedovanju je bil prijetnega videza, s črnimi lasmi in brki, marsikateri mladenki naj bi bil zmešal glavo, da se mu je predala in tudi zanosila, vendar se poročil ni nikoli. Nekaj časa naj bi bil veljal za spoštovanega človeka in takrat so ga ljudje tudi veliko videvali ob belem dnevu, a ko je začel ropati, je postal "neviden". Čez dan naj bi se bil skrival, ker so ga iskali žandarji, ponoči pa ga ljudje niso prepoznali oziroma se je izmikal srečanju z njimi. Kdaj natančno je začel vlamljati in ropati, ni znano, oblastem pa je postal kmalu sumljiv zaradi bogatih daril, ki jih je kot birmanski boter dajal svojim varovancem.

Ključavnice odpiral za stavo
Vratar je v mestnih gostilnah za stavo odpiral vse ključavnice, ki so mu jih prinašali ljudje. Poleg vrednih predmetov je kradel tudi druge stvari, posebno v trgovinah z živili, in jih potem delil naokrog, posebno mladenkam in družinam, v katerih je bil boter in ki so ga večkrat skrivale pred oblastjo. Zaradi vse pogostejših ropov so imeli žandarji nalogo, da ga čim prej privedejo pred sodišče. Vratar si je zato eno od skrivališč omislil v grobnici na pokopališču pri kapeli Svete trojice v Lendavskih Goricah. Za pribežališče si je izbral grobnico ob robu pokopališča, ki stoji še danes.Vratarja ni izdal noben od domačinov. Pravijo, da zaradi njegove radodarnosti, saj je vsako uslugo bogato poplačal z denarjem ali blagom, ali zaradi strahu, ker naj bi bili vedeli, da je imel zmeraj pištolo za pasom. Spet drugi vedo povedati, da navadno ni nosil orožja oziroma ga ni nikoli uporabil.Zanj je bila usodna zaseda, ki so mu jo nastavili pri kapeli Svete trojice. Ko se je približal grobnici, v kateri je imel skrivališče, so ga žandarji naskočili, vendar jim je uspel pobegniti. Sledili so mu, ko je bežal prek potoka Ledava proti vasi Trimlini. Ob robu vasi je Vratar splezal na vrh ogromnega hrasta, da bi tako zmedel zasledovalce, vendar so ga opazili. Ker naj bi bili žandarji vedeli, da je oborožen, in ker po klicih, naj se preda, ni hotel splezati z drevesa, naj bi ga bil eden od njih ustrelil v prsi.O dogodku obstaja dokument, in sicer razglednica, na kateri pod drevesom leži mrtev moški z gostimi črnimi brki. Razglednico ima zdaj Marjan Cojhter iz Lendave. Kdo je naredil posnetek, ni znano.

"Ker je legenda o Jožetu Vratarju še zmeraj živa med starejšimi občani, bi bilo morda primerno obnoviti spomenik in grobnico pri Sveti trojici, v kateri je imel skrivališče. Grobnica je zdaj v klavrnem stanju. Zgodba je zanimiva tudi zaradi svoje socialne, robinhoodovske note, ki jih je zmeraj premalo in jih potrebuje vsaka družba. Lahko je nauk tistim, ki zanemarjajo svoje socialno poslanstvo, ki je temelj sobivanja v razredni družbi,"
je povedal Franc Koren, predsednik Društva zbirateljev Pomurja Lindva.

VIR:  Majd Horvat / Vecer.com 9/3/2017