Sobota, 20 Januar 2018
Email
Make My Homepage
RSS
Pasica
Register
elizabeta.jpg

Vrtne Hiše

Usodna privlačnost umetnosti natisni E-pošta

Nesojeni gozdar je razstavljal dela vrhunskih umetnikov. Danes ga poznamo predvsem kot ustvarjalnega upokojenca, še vedno polnega idej in vizij, kakršne je uresničeval v Galeriji-Muzeju Lendava.
Franca Geriča je že v otroških letih, ki jih je preživel v Gaberju, navduševala narava, zato je sanjal o tem, da bo gozdar, kot je bil njegov stric. Vijugasta življenjska pot ga je potem pripeljala do poklica učitelja likovnega pouka in kamnoseka. Danes ga poznamo predvsem kot ustvarjalnega upokojenca, še vedno polnega idej in vizij, kakršne je uresničeval kot direktor Galerije-Muzeja Lendava.

Vaško življenje v Gaberju v času njegovega otroštva mu je ostalo v lepem spominu, pravi Franc oziroma Feri, kot ga kličejo prijatelji: »Takrat še ni bilo televizije in otroci smo veliko prostega časa preživeli v naravi. Skozi naselje je vodila makadamska cesta, o življenju tam nekje daleč, v Ameriki in Kanadi, pa smo slišali le od sorodnikov, ki so se vračali. Močno so mi ostali v spominu tudi vrtovi ob hišah, na katerih so ljudje gojili sadje in zelenjavo.« Mladi v današnjem času niso več tako povezani z naravo, opaža.

Danes živi v Lendavi, a se vsak dan odpravi do svojega zatočišča, zidanico z vinsko kletjo na robu naselja Čentiba, ob gozdu nedaleč od meje z Madžarsko. Tam poteka mednarodna likovna kolonija odlivanja v bron, večkrat pa v s trstiko kriti zidanici prespijo tudi umetniki. Trstiko, ki pokriva hišo, je sam nabral ob Muri.

Mama Matilda je bila iz Gaberja, oče Franc pa iz Kapce. Očetove družinske korenine so iz Hotize, mamine pa iz Lendave: »Osnovno šolo sem obiskoval v Lendavi in želel nadaljevati šolanje za gozdarja v Postojni. Na žalost pa nisem dobil štipendije, zato sem se vpisal na učiteljišče v Murski Soboti, kamor je šlo veliko mojih sošolcev. Vendar mi je v prvem letniku šolanja na učiteljišču umrl oče za rakom, kar me je hudo prizadelo.« Ker družina ni imela denarja za njegovo šolanje, je za pomoč v pismu zaprosil strica Janija iz Kanade, ki mu je potem finančno pomagal. Ob tem pa je moral še vsake počitnice delati pri kamnoseku, da si je zaslužil za šolanje. Po končanem srednješolskem izobraževanju se je zaposlil na Dvojezični osnovni šoli I Lendava (takrat še OŠ Draga Lugariča) kot učitelj likovne vzgoje. Ob tem pa je še v delavnici v Gaberju opravljal kamnoseško obrt: »To je pomenilo dokaj lep dodatni zaslužek, saj sem bil znan po tem, da sem na spomeniku izklesal, vgraviral tudi zelo kakovostne portrete umrlih. Zato sem imel naročnike tudi iz Hrvaške in Madžarske. To znanje pa mi je koristilo pri organizaciji likovne kolonije, še posebej pri kiparstvu.«

Mladi talenti

Ženo Blanko je spoznal, ko je ona še obiskovala srednjo šolo in leta 1972 sta se poročila. Prvi je na svet privekal sin Miran, čez pet let pa še hčerka Miša: »Sedaj sva z ženo dedek in babica dvema vnukinjama in dvema vnukoma. Miran ima partnerico Petro, sina Nina ter hčerki Lili in Milo, Miša pa z možem Markom sina Janija. Hčerka živi z družino v Novi Gorici, sin pa v Murski Soboti.« Blanka je bila najprej medicinska sestra, nato vzgojiteljica v vrtcu v Lendavi, potem pa do upokojitve ravnateljica. Feri je po učiteljišču še končal študij likovne vzgoje na Pedagoški akademiji. Ko je bil zaposlen v Galeriji-Muzeju Lendava pa je nadaljeval z izobraževanjem ob delu na univerzi v Pecsu, kjer je diplomiral na oddelku za menedžment kulture in andragogike. »Z ženo sva med mladimi vedno iskala talente za likovno ustvarjalnost in jih potem tudi k temu spodbujala. Zato sem tudi na lastne stroške in ob pomoči sponzorjev organiziral v Žitkovcih prvo likovno kolonijo za mlade. Iz te kolonije je potem zrasla mednarodna likovne kolonija za mlade LindArt Lendava.«

Feri je znan po tem, da je vedno bil entuziast z idejami in vizijami, ki si jih je tudi prizadeval uresničiti, čeprav je to zahtevalo veliko vloženega truda. Z občutkom za poslovnost v kulturi in odgovornim odnosom do kulture mu je uspelo uresničiti veliko ciljev, ki so se marsikomu zdeli za manjše obrobno mesto, kot je Lendava, neuresničljivi: »Gotovo pa so vse moje aktivnosti zahtevale veliko odpovedovanja, ki jih je najbolj čutila moja družina. Veliko odsotnosti in dela mi ni omogočalo, da bi se dovolj posvetil soprogi in otrokoma. Sem pa vesel, da znata dobro delati in sta uspešna v življenju. Potrudil se bom, da bom napako popravil in več časa posvetil družini, predvsem pa vnukom.«

Malo ljudi ve, pravi, da tudi njegov sin Miran, ki je zdravnik v murskosoboški bolnišnici kot specialist internist, prav tako tudi odlično obvlada kamnoseške veščine. Te obrti ga je Feri naučil, ko je ta bil še v srednji šoli, in mu za pomoč pri delu tudi plačeval. Hčerka, ki ima ob priimku Gerič tudi možev priimek Špacapan, je velika ljubiteljica gledališča in s svojo gledališko skupino Miškino gledališče Ku-kuc nastopa po vsej Sloveniji, tako na gledaliških odrih, kakor tudi v vrtcih in osnovnih šolah: »Oba otroka rada prihajata domov v Lendavo in vnuki radi skupaj z mano odkrivajo zanimivosti okrog našega doma in drugje po okolici. Najmlajšega vnuka zadnje čase še posebej zanimajo lisičje luknje.«

Na evropski kulturni zemljevid

V Galeriji-Muzeju Lendava se je kot direktor zaposlil leta 1996, eno leto po tem, ko je ta postala javni zavod. Prej je deloval v okviru kulturne skupnosti občine Lendava. »Že pred mojim prihodom na lendavski grad sem sodeloval s Ferijem Kiralyjem, ki je bil prej vodja enote Galerije-Muzeja Lendava. Ob mojem prihodu sta na gradu delala le hišnik in čistilka, zato sem začel vključevati zunanje sodelavce.« Na začetku sta mu veliko pomagala tudi murskosoboška galerija in muzej, še posebej Franc Obal. Po zaposlitvi strokovnih sodelavcev so si zastavili nove načrte. Bili so uspešni tudi na razpisih za sofinanciranje mednarodnih projektov: »Ves čas pa sem razmišljal, kateri projekti bi našo malo lokalno skupnost postavili na kulturni zemljevid Evrope. Po več kot desetih letih prizadevanja sem uspel vzpostaviti dobro sodelovanje s privatnimi galerijami in zbiratelji umetnin. Ni bilo lahko, saj vemo, da je ta krog galeristov dokaj zaprt in je le težko priti vanj. Večkrat smo tudi imeli srečo, da smo bili ob pravem času na pravem mestu, kar je še posebej uspelo s prvo večjo Vasarelyjevo razstavo, ko smo pridobili njegova dela iz Madžarske in Pariza.«

Njegova poznanstva v številnih galerijah po Evropi so mu omogočila, da so na lendavskem gradu pripravljali odmevne razstave umetnin avtorjev svetovnega slovesa. To so ob Victorju Vasarelyju bili še Oskar Kokoschka, Francoise Gilot, Alfons Mucha, Pablo Picasso, Salvador Dali, Rembrant, Joan Miro in svetovno znan keramik Zsolnay. Veliko pozornosti pa je vzbudila tudi razstava japonske erotične umetnosti Shunga.

Po njegovi zaslugi so postavili monumentalne skulpture po Lendavi. Leta 2005 so na njegovo pobudo v Galeriji-Muzeju Lendava kupili mobilno livarno, s čimer so bili ustvarjeni pogoji za organizacijo mednarodne likovne kolonije odlivanje v bron. Od takrat je na podstrešju lendavskega gradu razstavljena bogata zbirka skulptur v bronu, ki jo vsako leto dopolnjujejo nove, dela najbolj priznanih srednjeevropskih kiparjev. »Da uresničuješ take cilje je najpomembnejše, da imaš podporo v družini, pri sodelavcih in prijateljih. Seveda pa je bilo pomembno tudi dobro sodelovanje z občino Lendava, Madžarsko samoupravno narodno skupnostjo in ministrstvom za kulturo. Večkrat se je zgodilo, da so bili galeristi nezaupljivi, da so nas podcenjevali, ko so slišali, od kod prihajamo. Prepričali smo jih, ko smo jim pokazali našo galerijo in predstavili naše dosedanje delo. Vendar pa moraš uresničiti, kar si se z njimi dogovoril. Popravnega izpita ni.« Pogreša boljše sodelovanje med pomurskimi galerijami in muzeji, saj bi skupaj lahko uresničevali večje projekte in zanje zagotovili več evropskega denarja.

Lovec brez puške

Feri je že več kot štirideset let lovec, član petišovskega lovskega društva.
Več v ... št. 11, 30.11.2017

 
Home MOJ PRISPEVEK Moj članek Usodna privlačnost umetnosti
Copyright © 2018. lendava.net. Designed by Shape5.com